Čivave so zelo živahne, pozorne, hitre in pogumne. Čeprav veljajo za najmanjše pse na svetu, jih je kljub vsemu treba začeti pravilno vzgajati že v zelo zgodnjem obdobju. »Ob neprimerni vzgoji lahko čivava postane agresiven, boječ se, bevskajoč, razvajen pes,« iskreno pove Vesna Jug, vzrediteljica pasme iz ljubljanske psarne Erendira Chihuahuas, in doda, da vsakemu začetniku priporoča obisk dobre pasje šole, kjer se bo naučil pravilnih pristopov pri učenju psa. Sicer pa je tem kužkom treba jasno (vendar ne s prisilo!) pokazati, kakšno vedenje je zaželeno in kakšno ne. Le tako bomo z njimi živeli v sožitju. »Čivava je kljub svoji majhnosti še vedno pes in tega se je treba zavedati. Zaradi priljubljenosti pasme je žal veliko preveč razvajenih primerkov, ki se sploh ne znajo obnašati. Če jim dopuščamo, so lahko res zelo glasni, sploh kadar jih skupaj stanuje več. So dobri čuvaji, slišijo in opozorijo na vsak zvok. Bevskanje je lahko izredno moteče, zato začetnikom priporočam obisk pasje šole, v katerih so inštruktorji specializirani za majhne pasme.« Po sogovorničinih besedah z učenjem ti kužki nimajo težav, saj so zelo inteligentni in učljivi, vendar jih je treba šolati zgolj s pozitivnimi metodami. Primernega vedenja se učijo tudi pri srečanjih z drugimi živalmi oziroma s pasjimi kolegi. »Ob pravilni vzgoji in pravilnem pristopu k drugi živali se vedejo normalno, brez agresije in dominance. Res je, da si pasje prijatelje najraje izbirajo med čivavami, vendar veliko primerov dokazuje, da če so navajeni na več­je pasme, lahko z njimi prav lepo sobivajo.« Na vprašanje, kako čivave sprejmejo goste, sogovornica odgovarja, da so na začetku precej glasne, saj nanje opozorijo z laježem, nato pa so do njih zelo prijazne, sploh če jim gost­je namenijo dovolj pozornosti in se z njimi ukvarjajo.

Dolgo- ali kratkodlaka

Obstajata dve različici teh psov, in sicer kratkodlake in dolgodlake čivave, v skoraj vseh mogočih barvah, od bele do črne z različnimi kombinacijami, prepovedana je le barva in vzorec »merle« . Velikost čivave se ne meri z višino, temveč le s težo, in sicer tehtajo od pol do treh kilogramov, pri čemer je idealna teža od 1,5 do tri kilograme.

»Če je samička manjše rasti, se velikokrat pojavijo zapleti pri kotitvi. Zaradi tega priporočam, da se lastniki, če se želijo ukvarjati z vzrejo, dobro seznanijo z lastnostmi pasme in so med kotitvijo v stiku z izkušenim veterinarjem. V leglu so eden do trije mladički, včasih pa se jih skoti tudi več. Pred kratkim sem slišala za leglo s kar devetimi mladiči,« še vedno malo presenečeno pove Vesna.

Skromne in nezahtevne

»Izvor pasme je nejasen, najširše sprejeta je domneva, da izvirajo iz Mehike, in sicer naj bi bili potomci psov techichi iz časa tolteške civilizacije,« pojasni sogovornica, ki si življenja brez svojih treh samičk in samčka (ki ga ima v solastništvu) ne more več predstavljati. »Kratkodlaka Clea bo decembra stara osem let, dobila sem jo od vzrediteljice Maje Švajghart iz Varaždina. Pixie je dolgodlaka samička, ki je bila marca stara pet let in prihaja od vzrediteljice Monike Drekslerove iz Prage, dobra tri leta stara Pippa je Cleina hči, medtem ko je dolgodlaki Max star šele eno leto in je Pixiejin potomec,« jih skrbnica ponosno opiše in razloži, zakaj se je navdušila ravno nad to pasmo. »Ker so to pravi psi v malem – pozorni, aktivni, poleg tega pa so zelo 'praktični', saj jih lahko vedno vzamem s seboj.« Čivave so zelo nezahtevne glede prehranjevanja, saj ne pojedo veliko, pa tudi nege ni veliko. Za kratkodlake je dovolj, da jih češemo občasno, predvsem v obdobjih menjave dlake, dolgodlake pa približno dvakrat na teden. Kopamo jih po potrebi, a ne pogosteje kot enkrat na mesec. »Zaradi svoje majhnosti lahko dobijo dovolj gibanja že v stanovanju, kar pa ne pomeni, da ne zdržijo daljših sprehodov – sploh v lepem vremenu so naši zvesti spremljevalci na izletih. Primerne so tudi za manj aktivne ljudi, odsvetujemo jo le družinam z majhnimi otroki, predvsem zaradi tega, ker so čivave majhne in krhke in jih otrok lahko poškoduje; one pa se lahko branijo z ugrizom. Če pa otrok zna ravnati z živalmi, so mu lahko zelo dobri družabniki,« pravi sogovornica.

»Moji psi so naši družinski člani in z nami hodijo vsepovsod. Delujejo tudi zelo terapevtsko; ni lepšega kot ob obilici dela in hit­rem tempu življenja vzeti v naročje psa in se sprostiti. Od njih sem se naučila zelo veliko, predvsem vztrajnosti in potrpežljivosti, ki mi v življenju prideta še kako prav,« se nasmeje Vesna in ob koncu vseeno doda opozorilo, da se morajo bodoči lastniki te pasme zavedati, da s čivavo v dom dobijo psa, in ne igračke.