Tiskane izdaje
Rekli ste, da ste imeli posebno otroštvo. Bi lahko povedali kaj več o tem?
To je dolga zgodba. Zadnjič sem v avtu po radiu poslušal Evalda Flisarja, ki je razlagal, da se že dolgo pripravlja na to, da bi pisal o otroštvu, a ne ve, kje bi vstopil vanj in kako. Razumel sem ga, obenem pa me je spreletelo, da jaz lahko v svoje otroštvo vstopim kadar koli in kjer koli. Rodil sem se v hiši, ki je bila narejena iz blata, pokrita je bila s slamo in imela je samo dva prostora. Tretji prostor je bila jama, služila nam je kot shramba, imeli smo jo namesto hladilnika. Hiša je bila namreč brez elektrike. Do mojega petega razreda osnovne šole, ko smo se preselili v novo hišo, smo živeli brez nje. Bili smo brez televizije, radia in telefona. Staršem sem se rodil, ko me niso več pričakovali, sestra je bila takrat stara že osemnajst let. V tej starosti bi mi lahko bila že dedek in babica. In to je najlepše, kar se mi je v življenju zgodilo. Oba sta bila sijajna pripovedovalca. V naši hiši se je ves čas govorilo, moje otroštvo je bilo polno zgodb, svet se mi je razpiral iz njunega pripovedovanja. Poleg njiju pa so bili v vasi starejši ljudje, ljudski pripovedniki, ki so tudi ustno širili izročilo. To me je zaznamovalo. Pisatelj nisem postal zato, ker sem veliko bral, ampak zato, ker sem veliko poslušal. Danes vem, da so zgodbe najpomembnejše na tem svetu. Dokler bodo obstajale, bo obstajala tudi človeška civilizacija. Takšno otroštvo na robu vsega, v mali vasi na Goričkem, ob madžarski meji, ob takratni železni zavesi, ki ni dopuščala, da bi šli na drugo stran, je otroku dajalo občutek, da nima v življenju nobenih možnosti. Mene pa je vedno vodila naprej radovednost, kaj je za sosednjim hribom. Radovednost in čudenje svetu sta ključna za ustvarjalnost. Oče je bil cestar na makadamski cesti, popravljal je ceste, ki so povezovale vasi. Zasipal je na novo nastale luknje, pozimi, ko je bilo ledeno, je posipal gramoz, kopal je jarke ... Ko sem bil star štiri leta in je mama čez poletje dobila sezonsko delo, me je začel jemati s seboj v službo. Imel sem majhno kolo in cesta je bila zame zanimivo prizorišče, saj so ljudje takrat še hodili peš iz vasi v vas ali pa so šli s kolesom ter s konjsko ali kravjo vprego. Cestar je bil vedno med dvema krajema in to je bila postaja, kjer so se ustavili, poklepetali in si puščali sporočila: »Če bo oni šel danes mimo, mu povej to in to.« Tako je imel cestar zelo socialen položaj pri nas. Poleg tega je šla cesta tudi skozi vasi in gospodinje, ki so kuhale kosilo, so naju večkrat povabile jesti. Poznal sem vsako hišo, vsako dvorišče in vsako kuhinjo.
Kakšen pa je bil vaš odnos z mamo?
Mislim, da mi je mama dala največ, kar je lahko. Kljub temu, da je bila preprosta ženska, se je znala v vaškem okolju zdravo upirati patriarhalnosti, tudi v odnosu do očeta. Dvomim, da si danes mlade ženske sploh lahko predstavljate, kako močno je patriarhalnost takrat oklepala ljudi. Branila me je pred patriarhalnimi vzorci in me osvobajala z mišljenjem, da ni nujno, da sem možat. Povedala mi je, da tudi dečki jokajo in da ni nič narobe s tem, če dečki čutijo in čustva tudi pokažejo. Vse to mi je potem odpiralo pot do ženske polovice duše, ki mi je zapolnila pomemben del ustvarjalnosti. Obenem pa imam - ali pa si to samo domišljam - zdrav odnos do žensk. Nase sem jemal mamino čutenje. Bila je ženska z izrazito empatijo in tako me je pripeljala do ljudi, tudi do Ciganov.
V nekem intervjuju ste rekli, da imate okvirno idejo o tem, kako naj bi šel roman, potem pa gre seveda po svoje in se pri pisanju vedno zgodi kaj takega, na kar ne morete vplivati. Takrat vam je žal, ker niste avtor, ki bi se znal povzdigniti v boga, ampak ste navaden delavec v metafizičnem rudniku.
Pri romanu najprej ustvarim literarne junake kot duhovna bitja, da jih vidim približno tako jasno, kot zdaj vidim vas. Vem, kdo so, ne vem pa povsem točno, kako se bodo odzivali, tako kot tudi pri vas tega ne vem. Ti junaki zaživijo in dlje ko sem z njimi, bolj so živi, nekaj hočejo in lahko me tudi ne ubogajo. Hoja z njimi je zelo negotova, zato ker jim verjetno dam preveč svobode oziroma jim dam - vem, da so to nore primerjave - svobodno voljo.
Ali lahko rečemo tudi za naše vsakdanje življenje, da želimo z umom nekaj nadzirati in vplivati na potek dogodkov, potem pa gredo stvari povsem po svoje? Verjamete v usodo - da so stvari že vnaprej določene?
Nekdo, ki je bil zelo star, mi je rekel: »Daj prepusti se, življenje že ve.« Bila je to preprosta misel, ki pa se je razodela kot modrost in mi veliko povedala. Tudi ob pisanju romanov sem seveda nujno pogosto razmišljal o usodi. Mislim, da nanjo lahko vplivamo, seveda pa ne neposredno in ne povsem. Zdi se mi, da je to zelo zapleten mehanizem, v katerem moramo prepoznati svoje možnosti in zmožnosti. Bolj ko smo v stiku s seboj in sledimo sebi, več prispevamo k temu, da čutimo in razumemo, kam gremo in kaj nam je namenjeno.
Kaj menite, koliko pa vsebine iz nezavednega vplivajo na naša življenja? V romanu Muriša se je izkazalo, da sta bila glavna junaka, zaljubljenca, polbrat in polsestra. On se je odzval na njen vonj. »Dišala je po nečem, kar je nekoč že vohal, a se zdaj nikakor ni mogel spomniti. Bila je to samo še ena uganka.« In ta vonj je bil vonj prsi njegove matere, ki ga je zapustila kot fantka.
Možnost vstopanja v polje nezavednega, in še zlasti kolektivnega nezavednega, vsekakor pogosto uporabljam pri svojem ustvarjanju. Dolgo sicer nisem vedel, kaj se mi pravzaprav dogaja, potreboval sem kar nekaj let, da sem si prišel na čisto. Sram me je bilo o tem celo javno govoriti, ker se mi je zdelo, da se mi dogaja nekaj paranormalnega. Potem pa mi je priskočilo na pomoč in pomagalo k razumevanju mojih ustvarjalnih procesov predvsem branje Junga. Začel sem razumeti, da se mi ne dogaja nič paranormalnega, ampak da imam pač sposobnost aktivne imaginacije in simboličnega mišljenja na način, ki mi odpira tudi dostope do kolektivnega nezavednega. Začel sem po Jungovi metodi vse bolj nadzirano osvajati te mehanizme in jih uporabljati pri pisanju. Pri določenih romanih sem si tako lahko celo že odpiral sanjanje in se zjutraj zbudil z rešenim problemom.
Zanimiv je primer starega Čejča, literarnega lika, ki ste si ga izmislili, potem pa se je izkazalo, da je res obstajal.
To je še iz obdobja, ko o vsem skupaj nisem vedel toliko, kot vem zdaj. Snemali smo film Halgato po mojem romanu Namesto koga roža cveti. Bili smo v romskem naselju, ki je bilo izbrano izmed petnajstih naselij, ki smo si jih med pripravami ogledali, in ga sploh nisem poznal. Nikoli prej nisem bil v njem. Snemali smo film in na sceno so pripravljali igralca, ki je igral starega Čejča. V romanu si je ta lik zvijal tobak samo z eno roko in stare Ciganke so postale pozorne na to. Vprašale so me, ali sem poznal starega Čejča. Rekel sem, da sem si ga izmislil. Povedale so mi, da je v njihovi vasi res živel človek po imenu Čejč, ki si je zvijal tobak le z eno roko. S Cigani sem imel sicer tudi kasneje veliko takšnih izkušenj. Zelo so namreč dojemljivi in odprti ravno v tej intuitivni in iracionalni izkušnji. Nikakor torej ni naključje, da veliko Cigank prerokuje.
Vas je morda zato vleklo k njim - ker ste lahko z njimi delili intuitivni del sebe?
Verjetno res. Na tem snemanju sem spoznal poglavarja vasi, ki še danes živi v vasi Kamenci pri Črensovcih. Ohranila sva prijateljstvo in ga sčasoma le še poglobila. V romanu Nedotakljivi je bil že močno prisoten s svojimi zgodbami, spomini na cigansko življenje in nomadstvo. Pripada še tisti generaciji, ki se je selila iz kraja v kraj. Med drugim me je naučil, da se vsako jutro zbudim z mislijo, da sem se zbudil. Ne zato, ker bi bil na smrt bolan, ampak da se zavem, da živim in da je ta trenutek edino, kar mi je zares dano. Stari Cigani pravijo: »Pijmo zdaj, ko smo živi, ker potem bomo dolgo mrtvi.« To je ena od njihovih modrosti. Zelo sem hvaležen mami, da mi je odprla pot v romsko naselje. Blizu naše vasi je bil namreč romski zaselek, kjer so bile še manjše hiše, kot je bila naša. Cigani so hodili prosit od vasi do vasi, ljudje so se do njih obnašali enako kot danes, nadrli so jih, spustili psa z verige ali pa so se skrili. Naša mama pa je bila vedno odprta do njih in jim je kaj dala, zato so jo imeli zelo radi. Dovolila mi je, da sem se šel za ves dan igrati v cigansko naselje. Bila je to čudovita otroška izkušnja, veliko lepega se mi je zgodilo z njimi. Na koncu nisem več vedel, kam pripadam. Z njimi me je povezala posebna vrsta tovarištva, ki ga je težko opisati.
Naj ponazorim z zgodbo. V drugem ali tretjem razredu sem dobil novo torbo. Bil sem prepričan, da je super torba, in sem se hvalil z njo. Ko smo šli iz šole, sem jo dal v lužo, da bi dokazal, da je nepremočljiva. Seveda je šla voda skozi šive in vsi zvezki in šolske knjige so bili mokri. Takrat so šolske potrebščine pomenile celo bogastvo in v stiski sem doma rekel, da mi je torbo vrgel v vodo ciganski prijatelj. Mama me je prijela za roko in me peljala v cigansko naselje. Že pred naseljem je začela kričati. Oče prijatelja, ki sem ga po krivem obtožil, je vzel pas iz hlač in ga pretepel. Jaz pa še vedno nisem imel poguma, da bi povedal po resnici. Naslednje jutro sem ga vprašal: »Zakaj nisi povedal, da nisi storil tega?« Odgovoril je: »Jaz sem bil itak tepen, če bi povedal resnico, bi bil tepen še ti.« Ko se ti zgodi nekaj takega, si zapomniš za vedno. Z njimi sem odraščal, z njimi sem tudi kradel, nikoli jim nisem rekel, da je to narobe. Imajo druga pravila in jaz sem jih sprejemal, nisem jih skušal spremeniti. In tudi mama jih je sprejemala takšne, kot so bili. Cigani na vasi ne hodijo na pogrebe, a ko je umrla ona, se je prišlo poslovit od nje celotno cigansko naselje. To mi je sporočilo nekaj pomembnega in me za zmeraj pozitivno zaznamovalo. Zato mi tudi ni bilo nikoli neprijetno, če me je kdo zasmehoval in me obrekoval, češ da pišem le o ciganih in sem pravzaprav tak kot oni. Vse to med nami se pač ni zgodilo le kar tako. Tisti, ki pleše z volkovi, nisem postal po naključju, ampak je tudi to verjetno moja usoda.
V vaši trilogiji je ljubezen močno prisotna. Kaj vam pomeni ljubezen?
Na tem svetu sta dobro in zlo večno na tehtnici. Edino, kar res pomaga, da dobro ohranja to ravnovesje in zlo le navidezno zmaguje, je ljubezen. Zato je zame največja vrednota. Verjetno sem ji v svojih delih res že postavil spomenik in jo spremenil v osebno religijo. Živim, pišem in ljubim. Vse, kar počnem, počnem v imenu ljubezni. Ljubezen je edino, kar me vodi in mojemu življenju podeljuje smisel.
Vas kdaj mika, da bi napisali roman, v katerem bi pokazali, kako par doživlja zrelo, uresničeno ljubezen?
Vse, kar je v nekem idealu in ravnovesju, ni literarno zanimivo, tako pač je. A jaz si želim napisati roman s srečnim koncem. Ugotovil sem, da je to najbrž stvar notranjega procesa, mojega življenjskega potovanja. Z romani se gradim, v njih razmišljam in na vse to, kar v njih poročam, potem dobivam odzive. Zakaj pravzaprav pišem? Tega namreč zagotovo ne doživljam kot poklic, čeprav se s tem preživljam. Po eni strani z literaturo vsekakor ustvarjam občutke lepega, po drugi strani pa s pisanjem iščem smisel življenja. Upam, da me ta dolga pot vodi k srečnemu koncu. Neki modus dobre literature je - tudi če je v zgodbi veliko hudega - da zre k svetlobi.
Kaj občudujete pri ljudeh?
Veliko stvari. Moram pa reči, da bolj občudujem lastnosti, ki jih tradicionalno pripisujemo ženskam. Na primer zmožnost žrtvovanja za drugega. Pa brezpogojno ljubezen, zlasti do otrok, če že ne do partnerja. Pred kratkim sem se pogovarjal z neko novinarko in spraševala me je, kdo se mi zdi zanimiv človek. Prikazala se mi je podoba pokojnega Ivana Krambergerja. Poznal sem ga izza odra, brez njegovega nastopaštva, srečevala sva se tudi, ko je bil brez publike. Veliko sva se pravzaprav družila in debatirala. Tudi on je imel dostop do kolektivnega nezavednega. Verjetno je bil v tem okolju celo eden tistih, ki se mu je to najbolj odpiralo. Po drugi strani pa ni imel tako zelo razvitega racionalnega dela osebnosti. Ni imel znanja, ni bil izobražen, tudi osnovne šole ni dokončal, zato se je zdel tako kontroverzen, saj je deloval iz več svetov. A bil je izjemna osebnost, čuteča, z veliko zmožnostjo empatije, znal se je razjokati kot dež, ker je kdo komu naredil kaj slabega.
V vašem romanu Ločil bom peno od valov je glavna protagonistka ženska. Dobro ste se vživeli v njeno občutenje. Kako vam je to uspelo? Je to povezano z vašo mamo?
Zagotovo se je začelo z mamo, ki mi je omogočila vstop v ženski svet. Tudi kasneje se mi je dogajalo, da so me ženske spustile blizu v smislu prijateljstva in zaupanja. Torej gre zasluga za kompliment, ki ste mi ga izrekli, ženskam, saj sam ne morem čutiti kot ženska, s telesom, hormoni, lahko samo prisluhnem duši. Hvaležen sem za to, da lahko tako z racionalnostjo kot intuitivnostjo in čutnostjo doživljam ta svet, saj se mi zdi tako pogled nanj bolj celosten.
Česa se najbolj bojite?
Samote. Ko sem sam, se ne počutim dobro. Morda je to malo čudno za pisatelja, saj je pisateljsko delo samotno opravilo. A ne govorim o tej samoti. Ko pišem, sem lahko sam tudi ves mesec. Ko pa ne pišem, ne maram biti sam, od nekdaj sem funkcioniral v paru. Pa ne gre le za ženske, tudi z moškimi se rad družim. Ko moram doma prekopati vrt, poiščem koga, da to dela z menoj. Tudi piti ne maram sam, vedno sem imel pivske dvojce. Hkrati pa občudujem ljudi, ki so radi sami in se na primer sami odpravijo okoli sveta.
Kako ste se odločili, da se bo knjiga Strah za metulje v nevihti dogajala v Beogradu? Ali ni bilo sprva mišljeno, da bo to tako imenovana murska trilogija in da se bodo vse tri knjige dogajale v Prekmurju?
To je še ena dolga zgodba. Res sem snoval to trilogijo kot sago o Spranskih. Tudi tretjo knjigo sem imel zasnovano po izidu druge. A potem sta se zgodili dve stvari, ki sta vplivali na to. Ena je bila zgodba otrok s Petrička oziroma dokumentarni film o tem. V njem sem našel zgodbo dveh bratov, ki ju usoda razdruži. Na lepem sem ugotovil, da bodo z leve in z desne začeli name zlivati gnojnico, če bom napisal po resnici, tako kot čutim. Rekel sem si, da tega ne potrebujem, in dal idejo na stran. Druga stvar, ki se je zgodila, je bil moj nastop na šoli v Idriji. Neka gimnazijka je vstala, kot da bi jo bog poslal v to mojo dilemo, in rekla: »Poslušajte, jaz vas ne razumem. Zakaj hočete napisati tretji del? Prvi del je kot školjka, drugi del pa je kot njen pokrov. Notri je biser, in kaj bi vi še radi?« Dobesedno s temi besedami mi je rekla. Ko sem se vračal iz Idrije in sem se dvignil nad njo, sem ustavil avto, si prižgal cigareto in se prepustil olajšanju ob misli, da sem odvrgel tretji del romana in sem odrešen vsega. Kasneje sem začel razlagati, da sem edini, ki je napisal trilogijo v dveh delih. Po drugi strani pa mi črviček dvoma še zmeraj ni dal miru, s to trilogijo sem namreč nameraval izraziti svoj pogled na celotno prejšnje stoletje. Želel sem prikazati tri vojne, ki jih je Slovenija doživela. Nenadoma me je prešinila odrešilna misel, da mi ni treba pisati o Spranskih, ampak o arhetipu neuresničenosti oziroma neizpolnjenosti, ki smo jo tudi Slovenci doživeli na neki metaforični ravni. Dobili smo samostojnost, svobodo in demokracijo, a ne čisto zares, ne tako, da bi bili notranje povsem zadovoljni. Naj povem, da sem sicer velik domoljub, zelo rad imam svojo domovino. A zdi se, da je ta neizpolnjenost v vsakem od nas, zato sem napisal tudi zadnji del trilogije. Med izidom druge in tretje knjige pa je minilo kar lepo obdobje, celih osem let. Zdaj prejšnje stoletje zelo dobro poznam, tudi tisto obdobje, v katerem nisem živel. Ujel sem duh celotnega stoletja in to je posebno občutenje. Bilo je kot obsesija, želel sem tako pomembno zgodbo povedati skozi lastni filter, zato se mi zdi prav, da sem trilogijo vendarle dokončal.
V eni od literarnih kritik knjige Strah za metulje v nevihti je pisalo, da so bila leta med drugo in tretjo knjigo trilogije marketinška poteza, saj naj bi se bralci ob izidu vsake vaše nove knjige spraševali, ali je ta morda zadnji del trilogije.
Toliko sem se že naposlušal o svojih marketinških potezah. Ljudje, ki jih ne zanima resnica, pač iščejo in ponujajo svoje odgovore. A le pristopiti bi moral ta kritik k meni in me naravnost vprašati in z veseljem bi mu povedal zgodbo o školjki. Pa tudi, če bi hodil na moje literarne večere, bi jo poznal. Vedel bi, da mi gre zares in da je pisateljevanje moj način življenja. Naj povem nekaj za primerjavo. S sinom sva dolga leta skupaj trenirala karate. Ko sva začela, je bil star sedem let. On me je zvabil na treninge oziroma me je prisilil, da sem treniral z njim. Čez približno eno leto pa je začutil odpor in je imel krizo. Na lepem je kar odkorakal naprej, se postavil pred trenerja in mu rekel, da ne bo več hodil na treninge, ker da je ta njegov karate brez zveze. Trener ga je prijel za roko in ga odpeljal v kot. Nekaj mu je povedal na uho in sin se je postavil nazaj v vrsto in je lepo naprej treniral. Trenirala sva še vrsto let in zamenjala veliko pasov. Kasneje sem trenerja nekoč vprašal, kaj mu je rekel. Takole mu je dejal: »Ta karate je vse moje življenje, zato mi ne moreš kar reči, da je brez zveze.« Kaj hočem reči? Otroku se da dopovedati, literarnemu kritiku pa običajno ne.
