Na slikah seveda niso čajote, bodičaste bučke iz Južne Amerike, ampak hokaido bučke, fotografirane pred kakšnim mesecem. Več o čajotah zelo dobro piše tukaj: http://myplants24.blogspot.com/2008/02/nekj-izmed-rastlin.html in v srbščini, ampak z veliko koristnimi informacijami, tukaj: http://www.poljoprivreda.info/?oid=3&id=208

In zakaj nimam nobene fotke čajot, ki sem jih tako zelo želela gojiti, da je moj mož moral ponje celo v Koper (prijazen vrtnar iz Kopra mi je preko maila obljubil dve brezplačni sadiki; zdaj sem se spomnila, da sem brez manir, ker se še vedno nisem zahvalila..)

Zato, ker si nisem pustila dopovedat nekaj novega. Za bučke, buče, cukete in hokaido buče, ki sem jih že sadila, vem, kaj jim je všeč. Hokaido buče obožujejo drevesa (lani mi je ena splezala na bukev, s katere so potem viseli oranžni plodovi :). Cukete rade plezajo po kamnitih zidcih. Ker so tudi čajote buče, pa čeprav bodičaste, sem sklepala, da kaj bistveno novega ni treba vedeti. O pa ja de.

Čajoti sem posadila v dobro skompostiran vrtiček, jima postavila zaledje iz manjših skal za tople večere in pazila, da sta imeli dovolj vlage. Za užitke pri plezanju sta dobili kos žičnate ograje, po katerem bi lahko plezali proti severu. In potem sta začeli poganjat. Po mojem v napačno smer, ne po ograji navzgor (in v severno smer), ampak čez trato proti jugu. Seveda sem ju pridno in vztrajno popravljala. Rezultat je bil ta, da je ena obupala in zgnila, druga pa mi je konec avgusta končno (ker med dopustom na morju nisem mogla popravljat njene plezalne smeri) uspela dopovedat, kaj ji paše. Ko je imela končno nekaj dni miru, je pognala dolg poganjek proti jugu. Z največjim veseljem in velikimi, zdravimi listi. Žal je zdaj že tako pozno, da plodov ne bo. In to pri bučah, o katerih že vrabci čivkajo, da noro obilno rodijo! Plodovi so težki do 400 g, na eni sadiki pa zraste tudi 10 in več kg plodov…

Je bila pa dobra šola. Preden bo padla prva slana, jo bom prestavila v hišo. Sicer malo dvomim, mogoče pa le bo kaj. Čajota je trajnica in pri nas na Primorskem prezimi.

Drugo leto pa – ponovi vajo. Z malo več posluha. Za vmesni čas je pa tukaj še en mehiški recept.