Tiskane izdaje
O prvem in zadnjem romanu Maruše Krese Da me je strah? bi lahko pisali na več načinov. Že pri njegovem napovedovanju, kasneje tudi v pogovorih z avtorico, je prevladoval tematski pristop, ki je osnovno partizansko zgodbo z dvema protagonistoma – brezimensko njo (komisarko brigade) in brezimenskim njim (komandantom brigade) – predstavil kot del družinske »zapuščine« in je s tem podčrtal avtobiografsko plat dela.
Sama tema, ki se večinoma veže na medvojni in povojni čas Titove Jugoslavije, si je v domačem okolju takoj pridobila zgodovinsko kontekstualizacijo. In Maruša Krese (1947–2013) je resnično ustvarila neke vrste literarnozgodovinski dokument, čeprav tu prihaja do izraza predvsem »mala zgodovina« vsakdanjega, tudi bojnega življenja velikih junakov, ki je s prevelike razdalje, na primer gledano s točke klasičnega zgodovinopisja, pogosto nevidna.
Notranja usmeritev »male zgodovine« pa je veliko bolj zvrtinčena, polna dvomov, protislovnih vprašanj in razhajanj, predvsem človeka s samim sabo, kot so lahko kateri koli ideološki robniki.
Narobe bi bilo, če bi se zadovoljili s pogledom, ki ga potiskajo v ospredje zunajliterarne okoliščine nastanka tega dela. Čeprav je pisateljica zaključila svoj ustvarjalni opus s »pospravljanjem« družinskih albumov in segla po zgodovinsko – in literarnozgodovinsko – dokaj obremenjenem toposu, je bistveno, da je to naredila v obliki literarne fikcije, umetniške pripovedi, s čimer si je privzela tudi pravico za novo kreiranje zgodovinske (in družinske) snovi.
Pretirana zvestoba predliterarnemu izhodišču
Tisti, ki bi roman prebrali kot »nezadosten« s stališča celotne zgodovinopisne slike tematiziranega obdobja, bi se motili. Noben pisatelj in nobena pisateljica nista zavezana resnicoljubnim pričakovanjem svojih bralcev in lahko mirno ves čas sedita samo na svojem bregu literarne pripovedi.
Enostranska postajata, kadar notranja dinamika izbranega izreza resničnosti ne premore dovolj dialektičnih preskokov in pomensko vrednostnega nihanja, kar pomeni, da se pred bralci posledično razgrne odrevenela shema neke realnosti namesto »živega mesa« človeškega bivanja, iz katerega se poraja smisel v njegovi nenehni odmaknjenosti. Na tej ravni – še zmeraj govorimo o zgodovinopisni uokvirjenosti romana – avtorici ni kaj očitati. Kaj pa če si isto načelo ogledamo v horizontu same literature?
Tu bi lahko bili bolj kritični. In to v smislu, da je avtorica romaneskno snov premalo oplemenitila z bolj presenetljivimi literarnimi nastavki in da je odmik od snovi, literarna predelava fabule, premalo ambiciozen in preveč zvest predliterarnim izhodiščem.
Čeprav je izbrala prvoosebno pripoved (naprej dveh, kasneje treh različnih pripovedovalcev), se je ta bolj polno razvila in utemeljila šele po vstopu tretjega zornega kota v preplet opisovanih dogodkov in dejanj. Predvsem ko deklica (tretja pripovedovalka), njegova in njena hči, odraste in zaživi svoje življenje, se njena perspektiva pogleda polasti celotnega romanesknega prostora in začne ustvarjati relativno neodvisne interpretacije doživetij in dogodkov, skozi katere se (cela družina) podaja oziroma se je včasih podajala. Sama jih imenuje: samogovori.
V nasprotju s tem drugim delom je na začetku romana prvoosebna pripoved skoraj problematična, saj je tok pripovedi tako pospešen, odrezan, sintaktično razkosan in semantično skop, da je njegov glavni namen (prostor za subjektivno interpretacijo in obarvanost romanesknega dejanja) skoraj neprepoznaven.
Čeprav se v pripovedovanju zamenjujeta dva pripovedna lika, je poročanje preveč opisno, »objektivistično«, pozunanjeno, strogo, dramatizirano le od zunaj, ritmično, ne pa vsebinsko. Morda lahko to razumemo kot avtoričin poskus, da bi se izognila pritiskom neke sentimentalne patetike ter ideološkim sumom (saj bi lika najbrž morala na široko razlagati o svojem partizanskem prepričanju), vendar je s tem zagotovo otežila ne le bralčev vstop v literarno percepcijo, temveč tudi žanrsko in zvrstno opredelitev besedila.
Najmočnejše
Ta vprašanja še dodatno otežuje dejstvo, da roman prehaja skozi spremembo lastne strukture. Takoj začutimo »prvi« in »drugi« piš ali dah pripovedi, ki nista čisto usklajena: prvega, bolj predelanega, pod nadzorom in v bolj strogi (disciplinirani) izpeljavi, drugega bolj sproščenega, ki uhaja z vajeti, zlasti v zadnjem delu, naslovljenem z letnico 1968 (če izpustimo čisto zadnji, že sam po sebi problematičen epilog: 2012).
Po eni strani je to morda logično, saj časi vojne in časi miru zahtevajo drugačen pripovedni prijem, na pripovedni oder pa je stopil lik, ki mu je zunajliterarna predhodnica sama avtorica. A žal na koncu prevladuje občutek, da gre prej za konceptualno in strukturno nekonsistentnost kot ustvarjalni namen.
Struktura razpada, pripovedovalce je včasih težko dojeti, ker si nismo zmeraj na čistem, kateri od njih se pravkar oglaša, stavki so včasih celo zavozlani za razliko od prvega dela, v katerem so bili mestoma že preveč sesekljani v živahen staccato. Morda je zmanjkovalo moči, morda celo časa in se iz romaneskne strukture Da me je strah? posredno oglaša človeška smrtnost, avtoričino pomanjkanje daha, kar romanu vtisne še eno dramatično dimenzijo?
Roman je najmočnejši na področju, ki bi ga lahko označili kot »žensko polje« (na kar opozarja tudi Stanka Hrastelj v spremni besedi). Avtorica v njem uprizarja predvsem ženski del zgodovine – in sedanjosti, moškega pa nikakor ne zanemarja. Ves čas se kot bralci soočamo z zgodbami mater, ki jih skrbi za njihove najbližje, mater, ki so ostale brez sinov in mož, mater, ki so zdrvele v propad vseživljenjske osamljenosti in potrtosti, mater, ki v upanju na vrnitev svojih najdražjih pomagajo tujcem in tujkam s hrano ali pomembnimi podatki.
Ta del ženskega klica je morda bolj osupljiv kot borbeni prizori, ki se nanašajo na naivne in junaške mladenke partizanke. V ozadju vojnega besnenja in »norosti« (kot rada poudarja avtorica) se namreč dviguje črni, svarilni zid ženske pameti, ki omogoča razkrinkanje absurda vojnih in ideoloških okopov in kot veliko temno zrcalo odseva človeško gorje na najbolj avtentični točki naših življenj – pri njihovem rojstvu.
