Tiskane izdaje
Odnekdaj je hotela napisati V vrtincu. Dogajanje bi postavila v Jugoslavijo, v čas druge svetovne vojne, povojne čase. Dolgo se je pripravljala, da bi popisala zgodbo svoje družine. Skozi osebno prizmo preživetega zgodovinskega obdobja. Brez patetike. Neustrašno. Kakor je sama gledala v svet. Za kresnika je nominirano njeno dvanajsto literarno delo in romaneskni prvenec. Njeno poslednje delo.
Tematika jo je nenehno preganjala, a zanjo ni našla prave forme, je govorila v intervjujih. »Nenehno se mi je zdelo, ko sem pisala kaj drugega, da to še ni to. Potem pa sem bila nekega dne na berlinskem radiu. Na vrt sem se odpravila na cigareto in spreletel me je stavek, ki je postal prvi.« Pravzaprav vprašanje. Da me je strah? Besede so se začele zlivati na papir.
»Da me je strah? Ne. Že tri dni čepim tu v snegu. Na praznem nahrbtniku sedim, pravzaprav ne smem sedeti, samo čepeti. Samo za trenutek bi se ulegla, za sekundo, za pol sekunde. Ne smeš, mi je pred nekaj dnevi položil na srce komisar naše razgubljene čete. In zdaj je mrtev. Še pokopali ga nismo. Bežali smo, bežali. Ne vem. Pred Nemci, pred Italijani, pred našimi, pred ta belimi. Bežali smo mimo njegovega trupla.« »Da me je strah? Ne. Že tri dni čepim tu v snegu. Na praznem nahrbtniku sedim, pravzaprav ne smem sedeti, samo čepeti. Samo za trenutek bi se ulegla, za sekundo, za pol sekunde. Ne smeš, mi je pred nekaj dnevi položil na srce komisar naše razgubljene čete. In zdaj je mrtev. Še pokopali ga nismo. Bežali smo, bežali. Ne vem. Pred Nemci, pred Italijani, pred našimi, pred ta belimi. Bežali smo mimo njegovega trupla.«
Asociativni tok odrezanih misli – verzov pravzaprav, kratkih dejstev, odločitev, ki rešujejo življenja, vprašanj, prestreljenih z rafalom dvomov. In idealizma, hrepenenja, nad vsem pa neusahljivega upanja. Zgodbo doživljamo skozi samogovor dveh prvoosebnih pripovedovalcev. Brezimne nje in njega. Kasneje se jima pridruži še tretji pripovedovalec, njuna hči – avtorica sama. Že prvi odstavek zaznamuje ritem, slog in intenzivnost celotnega romana, ki bralca živo povleče v pretresljivo družinsko sago od leta 1941 do 2012. Zgodba se odvija linearno, z včasih večletnimi preskoki jo sestavljajo kratke impresije, utrinki spomina. Lirični popis doživetega, v večini hudega, steče v bralca z neposrednostjo poezije, ki perforira tudi prozo Maruše Krese.
Kajti če je iz nje bruhala poezija kot mali vulkani, neustavljivo in primarno, pravzaprav slučajno – ko je čakala na otroka ali kuhala špagete, je zraven napisala kakšno pesem –, je bilo pisanje proze v funkciji osebnega očiščenja: »Naenkrat se mi je zdelo, da je bilo vsega preveč za eno življenje, vsi ti drobni, prekleti spomini,« je povedala pred leti v intervjuju za Književne liste.
Beg iz jugofolklore
Teža družinske zgodbe ji ni dala miru. Mama, partizanska komisarka, in oče, komandant in kasneje narodni heroj. Njun boj za domovino, za preživetje, za ideale, ki so se jima kasneje, v svobodi, podrli, čeprav je bila družina deležna vseh ugodnosti nove komunistične ureditve za zaslužne; z dodeljenim stanovanjem v centru Ljubljane, avtomobilom studebakerjem in lastnim šoferjem ter gospodinjsko pomočnico. Zgodba o izgubljeni mladosti, o življenju na fronti, ki je še toliko bolj živo, ker ga z vseh strani oblega smrt. O ljubezni, ki vznikne v krvi, bedi, zlu in ne sme biti izpovedana še dolgo po koncu vojne. O tovarištvu, ki se izgublja v dolgih, krutih zimah v gozdovih, prežetih s smrtjo. O optimizmu in trdni odločenosti, kljub prežetosti s slutnjo smrti in strahu, ki se naseli na svobodi, ko kri ne neha teči in v zraku visi nedorečenost. Pa o kaosu ob koncu vojne, ko se kot skozi s šrapneli preluknjano streho plazi v sobo spomin na enostavne črno-bele čase v gozdu in noči v trenutkih miru, ko so potihnili streli. Noči, polne načrtov in sreče. Spet vprašanje: »Kaj nas pravzaprav čaka? Svobodo že imamo.«
In zgodba deklice, rojene leta 1947, ki pod mizo posluša starše in njune prijatelje, kako modrujejo o stvareh, ki jih sama ne razume. Razume samo toliko, da ve, da bo tudi sama partizanka, ko bo velika, saj je to edini pravi poklic. A jo lakota po življenju v najstniških letih odnese »čim dlje, bolj stran od Ljubljane. Stran od varnosti in poznanega nelagodja.« V druge svetove, k drugim idealom in idolom. »Bežim od jugofolklore. Ponarejenega smeha. Rdečih zvezd in kameleonstva študentskih in mladinskih funkcionarjev. Državnih praznikov in dneva mrtvih. Dolgočasnih obredov, laži in samohvale. Štafetnih palic, posvečenih mrtvemu človeku. Bežim od večnega razumevanja staršev in njihovih staršev in se sprašujem, zakaj jim je moja generacija tako podobna, čeprav trdi, da je tako zelo drugačna ...«
Ko se njena mladostniška upornost nekoliko unese, moški pripovedovalec utihne. Kmalu za njim tudi vse bolj zaskrbljeni ženski. Zadnji izzveni glas deklice – zdaj ženske, matere, babice, humanitarke, novinarke, pesnice, pisateljice in velike popotnice, ki se je vedno rada poslavljala in se zadnjič poslovila
Bach in Wagner
Postaviti se v kožo staršev in v mislih podoživeti, kar so preživljali sami, si predstavljati, kako težko jim je bilo in kako strah jih je bilo – ne le med vojno, tudi kasneje, ko sta hčerki odšli v oblegano Sarajevo –, je ultimativno zlitje s predniki. »Pisanje je včasih bolelo. Nekje na sredi sem prenehala in šele čez nekaj mesecev spet nadaljevala. Na trenutke mi je bilo zelo hudo,« je povedala. Gotovo še toliko bolj, ker so liki v romanu vedno v sedanjosti. Tukaj in zdaj. Tako, kot je tudi sama vedno živela. S preteklostjo je raje opravila v knjigah. In v svoje pisanje vedno pomešala zgodovino. Osebno zgodovino, ki vnaša v zanosne zgodbe o kurirčkovih torbicah, pogumnih borcih, dobrih vaščanih in sovragu v šolskih čitankah like iz mesa in krvi. Skozi leposlovje je v hladno, generalizirano zgodovino vtisnila sled resnične usode – usode, skupne vsem vojnam.
Resda smo predlanskim na Kresniku že slavili izkušnjo druge svetovne vojne z romanom To noč sem jo videl Draga Jančarja. A to dejstvo ne zmanjšuje možnosti za zmago Maruše Krese. Saj kot v spremni besedi zapiše Stanka Hrastelj: »Obe besedili sem brala vzporedno in mestoma sem imela občutek, da knjigi v določenih ozirih tvorita diptih, seveda z razliko v zornem kotu gledišča, kajti pri eni v ozadju slišiš Wagnerja in pri drugi Bacha.«
