Pred sto leti strmoglavil Rusjan

LJUBLJANA – Košček razbarvanega rumenega platna je vse, kar nam je ostalo materialnega od osmih letal našega pionirja Edvarda Rusjana, ki se je smrtno ponesrečil med letenjem v Beogradu 9. januarja 1911. Petindvajsetega novembra 2009 smo praznovali stoletnico njegovega prvega poleta, prvega na Slovenskem in na območju nekdanje Jugoslavije, zdajšnja stoletnica smrti pa nas opozarja, kako kratko je bilo obdobje Rusjanovega letenja: komaj nekaj več kot trinajst mesecev. Pa vendar se je tedaj 23 oziroma 24 let stari začetnik motornega letenja, konstruktor letal in njihov pilot trajno zapisal v zgodovino, ne le po slovenskih primerjavah, ampak tudi po svetovnih: njegovo mesto na seznamu prvih letalcev na svetu je na začetku druge desetine.

Pesnik France Prešeren je v času, ki je bil še pol stoletja oddaljen od prvih letalskih poletov, v pesmi Od železne ceste zapisal, da bo z novim prometnim sredstvom poletel kakor ptiček. Ali je v obdobju, ko so letali ljudje samo z baloni, že vizionarsko napovedoval letalstvo? Očitno gre le za pesniško prispodobo. Tragični konec svoje balade o Uršiki in povodnem možu pa je postavil na sotočje Donave in Save, prav tja, kamor je pred sto leti strmoglavil v smrt prvi slovenski letalec Edvard Rusjan. Zanimivo, kako se stvari, ki jih ni mogoče povezovati, vendarle povezujejo na neki višji pojmovni ravni.

Edvard Rusjan se je rodil leta 1896 v Trstu, leta 1900 sta z bratom Jožetom izdelala leteč letalski model, poleti 1909 je odšel Edvard po znanje in motor v Italijo, neposredno po vrnitvi v Gorico pa je nastalo letalo eda I, s katerim je opravil prvi motorni polet. V nepolnem letu dni je nastalo kar sedem ed. Za to je organiziral sodelovanje več deset sodelavcev, večinoma iz vrst goriških športnikov in navdušencev za tehniko. Z vsemi temi letali je Rusjan poletel, z večino je letel do razbitja. Na jesen 1909 sta brata za nadaljevanje letalskega dela prešla k podjetniku Mihajlu Merćepu v Zagreb in nastalo je Merćep-Rusjanovo letalo, ki je bilo neprimerno uspešnejše kot vsa goriška, letelo je nad Zagrebom. V Beogradu pa sta se Rusjan in Merćep dogovorila za letalski miting v začetku leta 1911. Največji uspeh tega dogodka bi bila prodaja njunih letal srbski vojski.

Prva dekada v januarju 1911 pa je bila zaradi mraza in močnih sunkov vetra neprimerna za letenje tedanjih letal. Vendar je Edvard tvegal in je 9. januarja poletel. Dvignil se je z vzletišča blizu izliva Save v Donavo, letel nad Savo proti vetru do prvega mostu, obrnil in se vračal. Ko se je že spuščal, da bi pristal, je letalo strmoglavilo, v njegovih razbitinah pa se je pilot smrtno ponesrečil. Pokopali so ga nadvse slovesno v Beogradu. Tam pa je njegov grob dolgo pogrešal primernejšo urejenost, kar se je dopolnilo šele v zadnjih letih. In to kljub temu da je razpad Jugoslavije zmanjšal zanimanje za slovenskega letalca, ki so ga pred tem razglašali za predhodnika enačbe SHS (slovenska narodnost, hrvaška letalska delavnica, letenje in smrt v srbskem glavnem mestu). Za repliko Rusjanovega prvega letala je bilo predvideno, da bo stala na častnem mestu v letalskem muzeju na beograjskem letališču, vendar so politične spremembe spremenile ta koncept in tja postavile repliko srbskega letala (sicer nekoliko zgodnejšega, kot je bila eda I, vendar gre za brezmotorno letalo, ki ob edinem poskusu, ki se je končal z razbitjem, ni moglo dokazati sposobnosti za letenje).

V letalskem muzeju v Beogradu hranijo od Rusjanovega ponesrečenega letala še nekaj ostankov krilnih reber. Kažejo na zelo poenostavljeno in predvsem krhko strukturo, kar še dodatno pojasnjuje to, da je bila nesreča v takratnih neugodnih vremenskih razmerah skorajda neizbežna. Ljudje so na kraju nesreče razgrabili ostanke za spomin, toda z leti so se ti izgubili, če pa so kje ohranjeni, jih spominsko ne morejo več povezati z Rusjanom. Muzej v Beogradu pa hrani tudi nekaj arhivskega materiala in predvsem originalne fotografije Rusjanovih letal, s katerih lahko strokovnjaki razberejo več kot s fotografskih reprodukcij, ki jih imajo slovenski zgodovinarji letalstva.

Košček platna z Merćep-Rusjanovega letala je prilepljen na certifikat, s katerim je Danica Prvulović, Edvardova beograjska prijateljica, od katere je slovenski pionir odšel v smrt, potrdila pristnost tega predmeta. »Izjavljam, da je priloženi kos impregniranega platna rumenkaste barve originalno platno z letala prvega jugoslovanskega pilota in konstruktorja Edvarda Rusjana, s katerim je ta letel 9. januarja 1911 v Beogradu, ko je tragično preminul pod Kalemegdanom, nedaleč od izliva Save v Donavo. Ta košček platna sem dobila osebno od spoštovanega Mihajla Merćepa, ki je po Rusjanovi smrti demontiral motor z razbitega letala in zbral vse njegove dele in ostanke. – V Beogradu, 11. januarja 1960. To izjavo dajem pod polno odgovornostjo – Danica Prvulović.

Dragoceni in na Slovenskem, kot je znano, edini ostanek Rusjanovega letala, bo kdaj pozneje našel svoje pravo mesto v slovenski muzejski letalski zbirki, na katero pa kljub že najavljenim velikopoteznim načrtom še čakamo.