Dan, ko je košava zlomila krilo Edvardu Rusjanu
Minilo je 109 let, odkar je čudežni »letalni stroj« strmoglavil pred 20-tisočglavo množico gledalcev v Beogradu.
Odpri galerijo
Prvi vzlet Edvarda Rusjana z letalom Merćep-Rusjan v Črnomercu pri Zagrebu, 13. novembra leta 1910, je bil uspešen. S tem letalom je mesec dni kasneje strmoglavil v Beogradu. Foto Arhiv vojaškega letališča Cerklje
Letalstvo je šele začelo razpenjati svoja krila in Beograjčani so se 9. januarja 1911 zbrali, da bi videli čudežni »letalni stroj« in prvega pilota v avstroogrski državi, ki jih je prišel navduševat za letalstvo. Košava mu je nepričakovano zlomila krilo. Danes bo ob sotočju Donave in Save, na mestu, kjer je strmoglavil, spominska slovesnost.
Edvard Rusjan je bil eden prvih motornih pilotov na svetu. Bil je 12. konstruktor v svetu, ki je vzletel z motornim letalom lastne izdelave in prva žrtev letalstva v Avstro-Ogrski in na Balkanu. Najznamenitejša med pionirji letalstva sta brata Wright, ki sta prva vzletela z motornim letalom leta 1903 v ZDA. A šest let, kolikor je minilo do prvega slovenskega vzleta, ni veliko. Komunikacijske poti so bile tisti čas bolj počasne kot danes, prav tako tudi izmenjava izkušenj.
»Edvard ni nič vedel ne o konstruiranju ne o pilotiranju. Bil je pionir, ki se je ravnal kot drugi pionirji po posluhu, povezanem s pogumom. Nesrečam se zato ni bilo mogoče izogniti,« preberemo na vojaškem letališču v Cerkljah v edini spominski sobi v Sloveniji, posvečeni Edvardu Rusjanu.
V naslednjih letih se je začelo letalstvo nesluteno razvijati. Že leta 1911 so letela prva letala v vojaške namene v Libiji, leta 1912 in 1913 na območju Balkana. V začetku prve svetovne vojne je bil sicer pomen letalstva še obroben in propaganden, proti koncu pa pomemben dejavnik vojskovanja. V sodobnih vojnah prevzemajo celovito pobudo vojskovanja brezpilotna letala, vodena iz udobnih foteljev generalštabov. Brez potniških letal si življenja ni več mogoče zamisliti, vrhunsko razvito pa je tudi letalstvo za namene športa.
A začetek prejšnjega stoletja, ko je živel Edvard Rusjan (1886–1911), ni bil niti malo podoben našemu času. Edvard je bil najprej navdušen kolesar in je kolo izdelal sam v očetovi sodarski delavnici. V njej sta kasneje z bratom Josipom – kot brata Whrigt sta bila tudi brata Rusjan združena v letalstvu – zgradila prvo letalo z motorjem, imenovano Eda I. Bilo je plod daljšega eksperimentiranja. Prvič je letelo zgolj pičlih 60 metrov, le nekaj metrov nad tlemi, a že čez nekaj dni je razdaljo podeseterilo. Kmalu je doživelo polom v trku s konjsko vprego.
Brata Rusjan sta v domači delavnici zgradila sedem različnih letal, poimenovanih Eda. Za razliko od bratov Wright, za katerima sta stala kapital in industrija, sta v Trstu rojena letalska navdušenca z očetovo finančno pomočjo počela vse sama: letalo konstruirala, izdelala in letela. A oče kmalu ni več zmogel in mladeniča sta se na povabilo fotografa in podjetnika Mihajla Merćepa preselila v Zagreb, kjer sta leta 1910 izdelala prvo Merćep-Rusjanovo letalo. Nad Zagrebom je Edvard z njim uspešno krožil deset minut.
Ta uspeh je brata Rusjan in Merćepa navdahnil, da so se odločili za turnejo po Balkanu, s katero so želeli vzbuditi zanimanje za prodajo letala. V Beogradu, kjer so nameravali leteti na božične praznike, so letalo pripeljali v odprtem železniškem vagonu nekaj dni pred božičem, ki ga v pravoslavnem svetu praznujejo 7. januarja. Sprejel jih je kralj Peter. Edvard je takrat – kot so zapisali časopisi – izjavil: Če v Srbiji umrem, mi ne bo žal, ker bom umrl v svoji državi. To se je tudi zgodilo. Na sam božič in naslednji dan je bilo tako vetrovno, da letenje ni bilo mogoče. Tretji dan praznikov, 9. januarja, pa se je kljub močni košavi odločil za let.
Množica gledalcev je z ovacijami spremljala polet. Edvard je vzletel s travnika pod trdnjavo Kalemegdan, se uspešno dvignil na višino stotih metrov, letel čez trdnjavo in nad desno obalo Save. Videli so, kako se pilot bori z vetrom. Ko se je začel spuščati za pristanek, je pri sotočju Save in Donave, tik pred samim pristankom, močan sunek košave letalo dobesedno prelomil čez polovico. Skupaj s pilotom je strmoglavilo na železniški nasip na obrežju Save. Ko so pritekli prvi očividci, je bil Edvard še živ, ko pa je čez nekaj minut prihitela zdravstvena ekipa, je ugotovila, da je že umrl.
Pokopali so ga z vojaškimi častmi. Tolikšnega pogreba še niso videli. Mediji so zabeležili, da se je pogreba udeležilo nekaj sto častnikov, državni in cerkveni dostojanstveniki, družina in prijatelji iz Slovenije in 14 tisoč meščanov, kar je ogromno, sa je imel Beograd takrat le 80 tisoč prebivalcev. Beograjčani so še dolgo obiskovali njegov grob in zbirali ostanke letala, ki so danes v Letalskem muzeju v Srbiji.
»Ko je Jugoslavija razpadala, se za grob ni nihče brigal. Letalska zveza Srbije ni več plačevala grobnine in malo je manjkalo, pa bi prekopali grob. Odločilno je posegel general Stevo Mirković, ki je v kritičnem trenutku iz svojega žepa plačal za grob. Kot predsednik Zveze slovenskih častnikov sem po tem začel zbirati denar za obnovo groba,« je povedal Ernest Ferk, danes predsednik Združenja ljubiteljev letalstva Edvard Rusjan Brežice, ki že 15 let zapored vsako leto organizira počastitev spomina na Edvarda Rusjana v Beogradu.
Brez entuziazma bi bil Rusjan zanesljivo že pozabljen. Na pobudo Ferka so leta 2006 poskrbeli za ureditev spominske sobe Edvarda Rusjana na vojaškem letališču Cerklje, obnovo groba v Beogradu leta 2007 in postavitev spomenika na mestu strmoglavljenja v Beogradu leta 2012. »Rusjan je eden od svetovnih letalskih pionirjev. Na to se prevečkrat pozablja. Nameniti bi mu morali večjo pozornost,« je dejal major Aleš Zajc, ki entuziastično skrbi za spominsko sobo. Za javnost je odprta vsak četrtek po 16. uri. Za ogled se je treba napovedati.
V Cerkljah načrtujejo še slovenski letalski muzej, je povedal podpolkovnik Janez Gaube, od septembra novi poveljnik 15. polka vojaškega letalstva slovenske vojske. »Od 2008 do 2016 zaradi krize ni bilo denarja, zdaj smo dali v prenavljanje dve letali, upamo, da jih bomo lahko še več. Vse vojske ohranjajo svojo tradicijo. Angleži, Italijani, Nemci – vsi imajo urejene vojaške letalske muzeje,« je dejal.
Boleča točka slovenskih letalcev je dejstvo, da je država za letalski muzej nekoč že namenila denar, a pod taktirko Zmaga Jelinčiča, takrat predsednika športnih letalcev, iz vsega skupaj ni bilo nič.
Tu in tam naletimo na to, da tujci bolje skrbijo za slovensko tradicijo kot Slovenci, spomni Ferk. Po Rusjanu je bilo imenovano prvo potniško letalo DC 10 jugoslovanske družbe JAT v Beogradu že konec 70. let prejšnjega stoletja, v Sloveniji pa smo še več kot tri desetletja čakali s poimenovanjem mariborskega letališča po Edvardu Rusjanu.
Ohranjanje spomina na velikega letalca je povezano s prigodami, ki si jih ne bi mogli niti predstavljati, če jih ne bi slišali iz prve roke. »V Beograd smo doprsni kip iz Slovenije pretihotapili v diplomatskem avtomobilu. Tako je bilo najbolj enostavno,« pripoveduje Ferk.
Slovenski letalci in ljubitelji letalstva zadnjih 15 let počastijo spomin na Rusjana v Beogradu. Slovesnost, ki jo organizira Združenja ljubiteljev letalstva Edvard Rusjan iz Brežic, bo danes. Dogodka se bo udeležilo 50 letalcev in ljubiteljev letalstva iz Slovenije, med njimi predstavniki Združenja vojaških pilotov Slovenije in Društva slovenskih letalk, prišli bodo tudi predstavniki slovenskega veleposlaništva v Beogradu, Združenja vojaških pilotov Srbije, Letalske zveze Srbije in Združenja letalk Srbije.
Edvard Rusjan je bil eden prvih motornih pilotov na svetu. Bil je 12. konstruktor v svetu, ki je vzletel z motornim letalom lastne izdelave in prva žrtev letalstva v Avstro-Ogrski in na Balkanu. Najznamenitejša med pionirji letalstva sta brata Wright, ki sta prva vzletela z motornim letalom leta 1903 v ZDA. A šest let, kolikor je minilo do prvega slovenskega vzleta, ni veliko. Komunikacijske poti so bile tisti čas bolj počasne kot danes, prav tako tudi izmenjava izkušenj.
»Edvard ni nič vedel ne o konstruiranju ne o pilotiranju. Bil je pionir, ki se je ravnal kot drugi pionirji po posluhu, povezanem s pogumom. Nesrečam se zato ni bilo mogoče izogniti,« preberemo na vojaškem letališču v Cerkljah v edini spominski sobi v Sloveniji, posvečeni Edvardu Rusjanu.
V naslednjih letih se je začelo letalstvo nesluteno razvijati. Že leta 1911 so letela prva letala v vojaške namene v Libiji, leta 1912 in 1913 na območju Balkana. V začetku prve svetovne vojne je bil sicer pomen letalstva še obroben in propaganden, proti koncu pa pomemben dejavnik vojskovanja. V sodobnih vojnah prevzemajo celovito pobudo vojskovanja brezpilotna letala, vodena iz udobnih foteljev generalštabov. Brez potniških letal si življenja ni več mogoče zamisliti, vrhunsko razvito pa je tudi letalstvo za namene športa.
Turneja po Balkanu
A začetek prejšnjega stoletja, ko je živel Edvard Rusjan (1886–1911), ni bil niti malo podoben našemu času. Edvard je bil najprej navdušen kolesar in je kolo izdelal sam v očetovi sodarski delavnici. V njej sta kasneje z bratom Josipom – kot brata Whrigt sta bila tudi brata Rusjan združena v letalstvu – zgradila prvo letalo z motorjem, imenovano Eda I. Bilo je plod daljšega eksperimentiranja. Prvič je letelo zgolj pičlih 60 metrov, le nekaj metrov nad tlemi, a že čez nekaj dni je razdaljo podeseterilo. Kmalu je doživelo polom v trku s konjsko vprego.
Brata Rusjan sta v domači delavnici zgradila sedem različnih letal, poimenovanih Eda. Za razliko od bratov Wright, za katerima sta stala kapital in industrija, sta v Trstu rojena letalska navdušenca z očetovo finančno pomočjo počela vse sama: letalo konstruirala, izdelala in letela. A oče kmalu ni več zmogel in mladeniča sta se na povabilo fotografa in podjetnika Mihajla Merćepa preselila v Zagreb, kjer sta leta 1910 izdelala prvo Merćep-Rusjanovo letalo. Nad Zagrebom je Edvard z njim uspešno krožil deset minut.
Rusjana pričakal kralj Peter
Ta uspeh je brata Rusjan in Merćepa navdahnil, da so se odločili za turnejo po Balkanu, s katero so želeli vzbuditi zanimanje za prodajo letala. V Beogradu, kjer so nameravali leteti na božične praznike, so letalo pripeljali v odprtem železniškem vagonu nekaj dni pred božičem, ki ga v pravoslavnem svetu praznujejo 7. januarja. Sprejel jih je kralj Peter. Edvard je takrat – kot so zapisali časopisi – izjavil: Če v Srbiji umrem, mi ne bo žal, ker bom umrl v svoji državi. To se je tudi zgodilo. Na sam božič in naslednji dan je bilo tako vetrovno, da letenje ni bilo mogoče. Tretji dan praznikov, 9. januarja, pa se je kljub močni košavi odločil za let.
Rusjanov let pred množico Beograjčanov se je zaradi močnega vetra končal tragično. Letalo se je prelomilo na pol in skupaj s pilotom padlo na desni breg reke Save. Fotografiji Arhiv vojaškega letališča Cerklje
Množica gledalcev je z ovacijami spremljala polet. Edvard je vzletel s travnika pod trdnjavo Kalemegdan, se uspešno dvignil na višino stotih metrov, letel čez trdnjavo in nad desno obalo Save. Videli so, kako se pilot bori z vetrom. Ko se je začel spuščati za pristanek, je pri sotočju Save in Donave, tik pred samim pristankom, močan sunek košave letalo dobesedno prelomil čez polovico. Skupaj s pilotom je strmoglavilo na železniški nasip na obrežju Save. Ko so pritekli prvi očividci, je bil Edvard še živ, ko pa je čez nekaj minut prihitela zdravstvena ekipa, je ugotovila, da je že umrl.
Pokopali so ga z vojaškimi častmi. Tolikšnega pogreba še niso videli. Mediji so zabeležili, da se je pogreba udeležilo nekaj sto častnikov, državni in cerkveni dostojanstveniki, družina in prijatelji iz Slovenije in 14 tisoč meščanov, kar je ogromno, sa je imel Beograd takrat le 80 tisoč prebivalcev. Beograjčani so še dolgo obiskovali njegov grob in zbirali ostanke letala, ki so danes v Letalskem muzeju v Srbiji.
Letalski muzej Cerklje
»Ko je Jugoslavija razpadala, se za grob ni nihče brigal. Letalska zveza Srbije ni več plačevala grobnine in malo je manjkalo, pa bi prekopali grob. Odločilno je posegel general Stevo Mirković, ki je v kritičnem trenutku iz svojega žepa plačal za grob. Kot predsednik Zveze slovenskih častnikov sem po tem začel zbirati denar za obnovo groba,« je povedal Ernest Ferk, danes predsednik Združenja ljubiteljev letalstva Edvard Rusjan Brežice, ki že 15 let zapored vsako leto organizira počastitev spomina na Edvarda Rusjana v Beogradu.
Pred poveljniško zgradbo na vojaškem letališču v Cerkljah stoji Rusjanov kip, delo Zmaga Posege. Za spomin na Rusjana skrbijo letalci sami. Z leve Ernest Ferk, predsednik Združenja ljubiteljev letalstva Edvard Rusjan Brežice, poveljnik letališča podpolkov
Brez entuziazma bi bil Rusjan zanesljivo že pozabljen. Na pobudo Ferka so leta 2006 poskrbeli za ureditev spominske sobe Edvarda Rusjana na vojaškem letališču Cerklje, obnovo groba v Beogradu leta 2007 in postavitev spomenika na mestu strmoglavljenja v Beogradu leta 2012. »Rusjan je eden od svetovnih letalskih pionirjev. Na to se prevečkrat pozablja. Nameniti bi mu morali večjo pozornost,« je dejal major Aleš Zajc, ki entuziastično skrbi za spominsko sobo. Za javnost je odprta vsak četrtek po 16. uri. Za ogled se je treba napovedati.
V Cerkljah načrtujejo še slovenski letalski muzej, je povedal podpolkovnik Janez Gaube, od septembra novi poveljnik 15. polka vojaškega letalstva slovenske vojske. »Od 2008 do 2016 zaradi krize ni bilo denarja, zdaj smo dali v prenavljanje dve letali, upamo, da jih bomo lahko še več. Vse vojske ohranjajo svojo tradicijo. Angleži, Italijani, Nemci – vsi imajo urejene vojaške letalske muzeje,« je dejal.
Boleča točka slovenskih letalcev je dejstvo, da je država za letalski muzej nekoč že namenila denar, a pod taktirko Zmaga Jelinčiča, takrat predsednika športnih letalcev, iz vsega skupaj ni bilo nič.
Tu in tam naletimo na to, da tujci bolje skrbijo za slovensko tradicijo kot Slovenci, spomni Ferk. Po Rusjanu je bilo imenovano prvo potniško letalo DC 10 jugoslovanske družbe JAT v Beogradu že konec 70. let prejšnjega stoletja, v Sloveniji pa smo še več kot tri desetletja čakali s poimenovanjem mariborskega letališča po Edvardu Rusjanu.
Spomenik v diplomatskem avtomobilu
Ohranjanje spomina na velikega letalca je povezano s prigodami, ki si jih ne bi mogli niti predstavljati, če jih ne bi slišali iz prve roke. »V Beograd smo doprsni kip iz Slovenije pretihotapili v diplomatskem avtomobilu. Tako je bilo najbolj enostavno,« pripoveduje Ferk.
Spomenik Rusjanu na mestu strmoglavljenja v Beogradu.
Fotografiji Milena Zupanič
Fotografiji Milena Zupanič
Slovenski letalci in ljubitelji letalstva zadnjih 15 let počastijo spomin na Rusjana v Beogradu. Slovesnost, ki jo organizira Združenja ljubiteljev letalstva Edvard Rusjan iz Brežic, bo danes. Dogodka se bo udeležilo 50 letalcev in ljubiteljev letalstva iz Slovenije, med njimi predstavniki Združenja vojaških pilotov Slovenije in Društva slovenskih letalk, prišli bodo tudi predstavniki slovenskega veleposlaništva v Beogradu, Združenja vojaških pilotov Srbije, Letalske zveze Srbije in Združenja letalk Srbije.
