Na pobudo članov Združenja ljubiteljev letalstva Edvard Rusjan iz Brežic so v Beogradu v soboto in včeraj pripravili komemoracijo na mestu, kjer se je Rusjan ponesrečil, in na beograjskem pokopališču, kjer je njegov grob.

Spominskih slovesnosti so se poleg slovenskega veleposlanika Francija Buta udeležili tudi predstavniki društva vojaških pilotov vseh generacij, združenja lastnikov letal v Sloveniji, različnih slovenskih aeroklubov, srbske letalske zveze, predstavnikov Nove Gorice in slovenske skupnosti iz Gorice ter oblasti mesta Beograd.

Grob je propadal

Edvard Rusjan v preteklosti ni bil deležen posebne pozornosti. Po nekaj desetletjih so se ga s številnimi prireditvami na Goriškem ponovno spomnili novembra 2009, ob stoletnici prvega poleta.

Ko so Edvarda po nesreči v Beogradu potegnili iz razbitin, je bil še živ, na poti v bolnišnico pa je zaradi hudih poškodb umrl.

Beograd je onemel. Edvardov pogreb, ki se ga je udeležilo okoli 15.000 prebivalcev Beograda, se je spremenil v pravo manifestacijo solidarnosti jugoslovanskih narodov.

Književnik Branislav Nušić je v svojem ganljivem nagovoru med drugim dejal: "Krvavi so zidovi mesta Beograda. In ti si, moj junak, hotel, da jih s svojo krvjo orosiš... Naj bo tvoja mati mirna in brez skrbi za tvoj grob, ki ga bomo skrbno čuvali..."

In res, grob so dolga leta čuvali, nato pa je začel propadati. Da je še danes v Beogradu, imata največ zaslug upokojeni generalpolkovnik Stevan Mirković iz Beograda (bil je častni občan Sežane) in Ernest Ferk, nekdanji predsednik združenja slovenskih častnikov iz Brežic. "Grob je propadal, prerasla ga je trava. Moj nekdanji komandant, ki je bil tudi predsednik Letalske zveze Jugoslavije, me je obvestil, da nihče ne skrbi za grob. Tako smo ga obnovili in leta 2006 postavili spomenik.

Začelo se je z Edo 1

Brata Edvard in Josip Rusjan sta prvo letalo zgradila sredi novembra leta 1909. Na Malih Rojcah sta dvokrilec krstila za Edo 1, 25. novembra istega leta pa je Edvard kot prvi v avstro-ogrski monarhiji oziroma v srednji in vzhodni Evropi poletel z dvokrilnim letalom lastne konstrukcije.

Po prvem poletu sta brata Rusjan začela izdelovati letala kot po tekočem traku. Svojo delavnico na Malih Rojcah sta poimenovala Fabrique Technique d'Aeroplans Rusjan. Potem ko zaradi pomanjkanja denarja nista mogla več uresničevati svojih zamisli s takšno hitrostjo, jima je na pomoč priskočil zagrebški poslovnež Mihajlo Merćep.

Preselila sta se v Zagreb in tam izdelala prototip 240 kilogramov težkega letala z motorjem Gnome s 50 konjskimi močmi. Prav s tem letalom pa je Edvard 9. januarja 1911 zadnjič poletel v Beogradu v sklopu letalske turneje po balkanskih mestih.

In naključje je hotelo, da je bil na istem pokopališču kot Edvard pokopan tudi Merćep. Umrl je leta 1937, star 73 let.

Edvard Rusjan heroj

Zlatko Bisail je v knjigi Edvard Rusjan leta 1958 med drugim zapisal: "In tako ležita zdaj tam, nedaleč drug od drugega dva pionirja našega letalstva. Morda odmeva v bližini kdaj pa kdaj še samoten korak, drugače pa je tu mir in tišina. Le nad njima visoko v zraku brne neprestano motorji letal, ki brze kot mogočni orli prek neba in se zgubljajo v daljavi. Tako je: življenje gre dalje... Edvard Rusjan je za nas heroj. Bil je več kot samo naš Bleriot in je zaslužil s svojim delom in krvjo, da damo njegovemu imenu v našem narodu vidno in častno mesto."

In kot je bilo slišati na spominskih slovesnostih v Beogradu, naj bi Slovenija končno le postavila spomenik na mestu, kjer se je končalo življenje pionirja našega letalstva in poskrbela, da se bo za vedno ohranil njegov grob na beograjskem pokopališču.