Izjemna avtorica za sabo pušča tudi izjemno življenjsko zgodbo. Svoje darove je razvijala na raznolikih področjih. Študirala je literarno teorijo, umetnostno zgodovino in psihoterapijo v Ljubljani, Londonu, Utrechtu in v ZDA. Nekaj časa je bila zaposlena na ljubljanski psihiatriji, kot psihoterapevtka je delala še v Londonu in Tübingenu. Življenje in delo Maruše Krese je zaznamoval nemiren, popotni, nomadski duh, ki ji je izvrstno služil pri njenem novinarskem obiskovanju vojnih pokrajin. V zgodnjih 90. letih se je ustalila v Berlinu, od koder je delovala kot svobodna ustvarjalka in novinarka. Popotne in vojne reportaže je pisala za časopise Die Zeit, Berliner Zeitung, TAZ, Lettre International, Manuskripte.
S sestro, fotografinjo Meto Krese, je bila še posebno dejavna v obleganem Sarajevu, kjer je svoj poklic »podaljšala« v humanitarna prizadevanja in pomoč prizadetim v vojni. »Preprosto sem čutila, da je treba nekaj narediti, pomagati na svoj način. Takrat je bilo Sarajevo veliko bližje Berlinu kot Ljubljani, v prvem so te dogodke zelo živo občutili, tu pa so se od njih kar nekako distancirali. Najbrž je bilo preboleče,« je svoj vzgib leta 2008 pojasnila v pogovoru za Dnevnikov Objektiv ob nominaciji za nagrado Dnevnikova fabula, ki jo je kasneje tudi prejela. Leta 1997 ji je nemški predsednik podelil zlati križec za humanitarno in kulturno posredništvo med Bosno in Nemčijo v času vojne. Avtorice evropskega projekta Ženske z vizijo so jo uvrstile med 100 najvplivnejših žensk v Evropi.
Še pred slovensko javnostjo so njeno literaturo cenili v Nemčiji in Avstriji. Poleg več pesniških in proznih zbirk je napisala okoli deset radijskih iger in ustvarila vrsto dokumentarno-umetniških oddaj za nemški in avstrijski radio. Dnevnikovo fabulo je Maruša Krese prejela za svojo prvo samostojno objavo v Sloveniji, zbirko kratkih zgodb Vsi moji božiči. Žirija je tedaj zapisala, da delo v slovenski prostor prinaša »svež literarni minimalizem«, ob čemer osrednji motiv božiča prerašča v metaforo bivanjskega iskanja vsakega posameznika. Leto kasneje je izdala še zbirko proze Vse moje vojne, kjer je na podoben način kot božiče popisala še vojne, ki jih je doživela in v katerih si je vzela pravico, da dela dobro.
Tik pred koncem lanskega leta je pri založbi Goga izšel še njen romaneskni prvenec Da me je strah?, ki prav tako prinaša vznemirljivo literarno doživetje s popisom avtoričine družinske zgodbe. Lastno vpetost pripovedovalka potujuje z nekakšno poročevalsko suhostjo brez komentarjev in emocij, je v recenziji za Dnevnik zapisala Tanja Lesničar - Pučko. »In ravno v tem trdem, ponosnem prenašanju grenkob se tako zgodovinski dogodki kot osebe v njih kažejo kot velika slika sveta, ki melje življenja in ki se ji pravi človek večno upira, ne glede na pičle možnosti dobrega izida.« pim
