Mete Krese ni treba posebej predstavljati. Avtorica številnih reportaž iz domačih in tujih krajev je zapisana fotografiji in novinarstvu. Verjame v moč dokumentarne fotografije in fotoreportaže, ki je njen način boja za boljšo prihodnost. Avtorjeva čustvena vpletenost je neizogibna, meni, sama pa se vedno postavi na stran šibkejšega. To prepričanje odsevajo tudi teme, ki jih izbira – povojni Balkan, razdejana Gaza, Pakistan po potresu, tekstilne delavke v Sloveniji … Opozarja na zgodbe, ki jih zlahka spregledamo, in take so tudi zgodbe begunk iz Srebrenice. Kljub vsakoletnemu spominjanju genocida je slabo znano, da številne še vedno živijo v zbirnih centrih, ki naj bi bili začasna rešitev. S fotografom Joštom Frankom sta ženske obiskovala več let in njihove zgodbe osvetlila vsak s svojim projektom. Meta Krese je izdala publikacijo Čakamo zaman, fotografije pa je z obširnim besedilom predstavila tudi na razstavi v tržaškem gledališču Miela. 

»Stara sem 52 let. Dvakrat sem bila poročena. Imam sedem otrok. Vsi živimo v begunskem naselju Ježevac. Izčrpana sem. Otroci so brezposelni. Tega poraza me je bolj strah kot spominov na tragedije.« To je izpoved Šigre Mustafić, s katero se začne tvoja publikacija Čakamo zaman. Kot preberemo, projekt dokumentira zgodbe vdov iz Srebrenice, ki so se v prvi polovici devetdesetih let preteklega stoletja zatekle v bolj ali manj od mest odrezane begunske centre. Ti zbirni centri naj bi bili začasna rešitev, a številne begunke še danes živijo v njih, pa tudi njihovi otroci in vnuki. Z vsemi travmami, ki jih prinese vojna in ki jih ne odnese mir, kot pravite sami. Grozljivo je, kako trdovratne so te travme in kako premalo vemo o njih … Rekla bi, da je to dejstvo malo znano, čeprav se vsako leto spomnimo grozot Srebrenice. Kot da bi ob spominjanju pozabili razmišljati tudi o posledicah, ki vztrajajo v današnji čas? 

V Srebrenico sem leta hodila na dženaze ob obletnicah genocida in vedno me je pretreslo, da so ob molitvah v spomin možem, očetom, starim očetom, prijateljem presunljivo jokali vsi: ženske, ki so izgubile svoje najbližje, in prav tako iskreno njihovi otroci, vnuki, ki so pokojne poznali le iz pripovedovanja. Ko sem počasi, počasi prišla v domove vdov iz Srebrenice, sem razumela njihovo žalovanje, ki z leti ni zbledelo. Travma, ki jo pusti za seboj vojna, je vedno grozna, ampak begunke iz Srebrenice je ne morejo preboleti tudi zato, ker je sedanje življenje številnih tako bedno. Za marsikatero se vojna z Daytonskim sporazumom ni končala, temveč se nekako nadaljuje še danes – še vedno živijo v istih zbirnih centrih, kamor so jih naselili leta 1994 in 1995, čeprav so bili zgrajeni kot začasna rešitev. In ne le oni, tudi njihovi sosedje imajo enako preteklost, doživeli so enake grozote. Večino teh centrov so sicer že razpustili, a jih je še vedno več, kot bi si mislili. Tudi te, ki ne živijo več tam, so preselili v iste bloke, v sosednja stanovanja, tako da še naprej ostajajo izolirani, stigmatizirani. Njihovo življenje, življenje vdov iz Srebrenice, govori o tem, da ko enkrat doživiš vojno, jo imaš za zmeraj v sebi. 

Verjetno se premalo zavedamo dolgotrajnosti teh procesov. 

To sem videla pri svoji mami, partizanki, komisarki, ki je preživela hude stvari. Ko se je vojna začela, je bila stara 17 let in zelo kmalu je morala odločati o življenju drugih. S starostjo so bile njene travme, ki so izvirale iz vojne, čedalje močnejše, njene nočne more čedalje hujše. Ko je bila mlajša, ji je bilo, vsaj tako mislim, lažje: bila je uspešna v službi, otroci smo ji vzeli veliko časa in energije, bila je vpeta v življenje. Ampak vojne travme so se s starostjo samo stopnjevale, nikoli, nikoli se jih ni znebila. 

Pretresljivo je, da vojne ne nosijo s seboj le vdove iz Srebrenice, temveč tudi njihovi potomci. Kot begunci se dojemajo otroci, ki vojne niso neposredno izkusili in so rojeni morda celo dve desetletji po njej. 

Absolutno. Ampak v resnici jih tudi okolica prisili, da se tako dojemajo. Živijo izolirano v ločenih naseljih. Drugačni so, ker živijo v res nemogočih razmerah. Njihovi domovi so temni, vlažni, plesnivi. Njihova obleka ima drugačen vonj, če se še tako trudijo, da bi ga zatrli. In se trudijo. Sošolci so lahko zelo neusmiljeni, mi je rekla Jasna, zdaj že odraslo dekle, ki se je rodila v begunskem centru in še vedno živi v njem. Če še tako želiš pozabiti, da je tvoja mama begunka, ti okolje ne dovoli. Še tebe označijo s to nesrečno besedo.

Tudi okolica jim torej ne dopusti, da bi se zares premaknili naprej. 

Družim se predvsem z ljudmi, ki živijo v zbirnih centrih, in njihove okolice ne poznam dobro. Ampak o izločenosti beguncev jasno priča primer begunskega centra, ki se dejansko drži Živinic, mesta južno od Tuzle. Ljudje v Živinicah sploh ne vedo, da je na obrobju begunsko naselje. Tako zelo so ljudje v teh naseljih odmaknjeni od lokalnih prebivalcev. Družijo se le med seboj in tako se je tudi veliko parov spoznalo prav v begunskih centrih. Zdaj so poročeni in tam živijo z otroki, ti otroci pa se imajo za begunce. 

Razmišljam o ostajanju v vmesnem prostoru, ki naj bi bil začasen in prehoden. Verjetno je to povezano z ohranjanjem upanja po vrnitvi, čeprav je nemogoča. Njihove vasi nekako ne obstajajo več, saj so povsem drugačne kot pred vojno. Hiše so porušene, vasi so zdaj v Republiki Srbski … Nemogoče se je vrniti. 

Nekatere vdove so se skušale vrniti, ampak precej neuspešno. Vasi so zdaj povsem drugačne. Prej je bilo v vasi na primer sto hiš, družine so bile razvejane, z otroki, moškimi, ženskami, starimi, mladimi. Za kmetijo so skrbeli vsi. Po vojni so se nekatere vrnile domov, a mož, očetov, starih očetov ni bilo več, vse delo je padlo na njihove rame. Ostale so tudi brez sosedov. Če je bilo prej v vasi sto družin, so zdaj le tri ali štiri. In tako se so se znašle same v ne več poznani vasi, odrezane od sveta. V vaseh ni več šol, prometne povezave so redke. Otroke pa je treba izobraževati, to jim zelo veliko pomeni. Nujno se jim zdi, da gredo otroci v šolo, ki je v zbirnih centrih lažje dosegljiva. Njihovi otroci večinoma končajo srednjo šolo, redki celo doštudirajo. 

Če se vrneš, je verjetno še težje, saj si soočen z izgubljenim. Ne morejo niti naprej niti nazaj. 

Zato se je marsikatera med tistimi zelo redkimi, ki so se pogumno vrnile v svoj dom, zelo hitro spet znašla v begunskem naselju. Mogoče moram tu reči, da po toliko letih v begunskih centrih ostajajo predvsem ljudje, ki se ne znajdejo tako dobro kot drugi. Številni so se izselili v tujino, kjer so si ustvarili novo življenje. Ampak nismo se vsi sposobni prilagoditi drugemu, tujemu okolju. Tudi tujina, Nemčija, Avstrija, kjer ima marsikatera sorodnike, jih ni prepričala. Raje so izbrale begunsko naselje, ker so ga vajene, ker so se navadile nanj. Tu so vseeno bližje svojemu nekdanjemu domu, in tako lažje ohranjajo upanje, pa čeprav lažno, da se bodo morda, morda nekoč vrnile domov in spet imele svoje prejšnje življenje.

Omenila si izobrazbo – žal mlajšim ne pomaga prekiniti cikla izločenosti, saj v okolici težko dobijo primerno službo, preseliti pa se nočejo zaradi svojih mam ali babic, ki so v zbirnem centru. 

V bistvu se ne morejo preseliti. Mladi morajo skrbeti za starejše, tujina je zanje zato nedosegljiva. Spomnim se diplomiranega zdravstvenega delavca, ki bi lahko dobil dobro službo v zdravstvu kjerkoli v tujini. Da lahko skrbi za dementno staro mamo, ki je bdela nad njim med vojno in po njej, ker je ostal brez staršev, zdaj dela kot skladiščnik v bližnji veleblagovnici. Poleg tega se v begunskem centru vedno lahko zanese na pomoč sosed, drugje podpore ne bi našel.

Kakšna bi sploh lahko bila rešitev te situacije? 

Nekaj let je bilo precej sredstev namenjenih socialnim službam in nevladnim organizacijam. V begunska naselja so hodile psihologinje, psihiatrinje, socialne delavke. Potem pa za to ni bilo več denarja. Veliko sem se pogovarjala z dr. Branko Antić Štauber, ustanoviteljico organizacije Snaga žena. Doktorica Brankica, kot ji rečejo v begunskih centrih, je s sodelavkami ustanovila organizacijo leta 1999, zato da bi zagotovile zdravstveno, pravno in ekonomsko pomoč stanovalkam v begunskih centrih na območju Tuzelskega kantona in v Republiki Srbski. Z leti so kopnele donacije, število sodelavcev in sodelavk se je zmanjševalo, travme pri stanovalcih so ostale. Še vedno je zapisano v njihovem programu, da pomagajo ljudem vrniti zaupanje in samospoštovanje, ublažiti duševno trpljenje in ponovno pridobiti nadzor nad svojim življenjem, a vse prepogosto je največ, kar lahko naredijo, to, da predpišejo tablete. Vse so na tabletah. Ne le ženske, temveč tudi njihovi otroci. 

Zato lahko le ponovim besede, pa naj se slišijo še tako naivne, pa niso, ker so besede dr. Brankice: narediti moramo vse, da bi se vse vojne tega sveta končale.

Otroci, zdaj že odrasli, se spominjajo, kako so bili ti centri nekoč urejeni – odvažali so smeti, imeli so vrtec in šolo. Tudi to se je spremenilo, ko so nehale prihajati donacije. V razpadajoči hiši, pa če je še tako skrbno pospravljena, je težko normalno živeti. Hiše, pravzaprav barake, obnavljajo le redki, skoraj nič jih ne popravljajo, saj ne vedo, koliko časa bodo še tam. Ves čas jim namreč govorijo, da jih bodo preselili. Naj zamenjajo okna in kupijo novo posteljo, če pa ne vedo, kdaj bodo odšli od tam? 

Pa se tam počutijo doma? 

Ne, ne počutijo se doma. Čeprav so tam že trideset let, še vedno pričakujejo, da bodo kmalu odšli. Saj jutri pa gremo, si mislijo, obljubili so nam, da bomo šli od tod. Ne rečem, da država ne naredi nič. Obnovili so jim recimo hišo v domači vasi in s tem so begunci izkoristili pomoč, ki jim pripada. Imajo torej obnovljeno hišo, ampak se ne preselijo zaradi razlogov, ki sem jih že omenila, mogoče lahko dodam, da marsikatera ne more niti pomisliti, da bi se vrnila tja, kjer so se ji zgodile najhujše stvari v življenju. In tako te obnovljene hiše le propadajo. Postajajo razvaline, saj zanje nihče ne skrbi. Ampak zakaj naj bi šli tja, tam nimajo nič. Tudi ti, ki so se preselili v bloke, so prepuščeni sami sebi, nimajo prepotrebne socialne službe, ki bi jim pomagala pri integraciji v družbo. Predstavljajte si – trideset let živiš v zasilnem bivališču na robu gozda, potem pa se naenkrat znajdeš v Tuzli, v mestu. Prej so v Tuzlo šle samo k zdravniku, za kaj drugega ni bilo denarja. Kaj bodo zdaj počele v bloku v neznanem mestu? 

Si s temi, ki živijo v bloku v mestu, tudi imela stik? 

Sem in pravijo, da so zadovoljne, ker imajo novo in toplo stanovanje. Pogrešajo pa stik z zemljo, večina jih je bila kmetic in v begunskih naseljih so imele vsaj majhen košček vrta. Zdaj so v bloku in cele dneve gledajo skozi okno, odrezane od vsega, družijo se z istimi ljudmi kot prej. Precej so zaradi skoraj tridesetletnega življenja v bedi tudi skregane med seboj. Prijateljstev ni več veliko, po toliko letih v bedi še solidarnost izgine.

Ženske v zbirnih centrih sta obiskovala skupaj z Joštom Frankom, s katerim pogosto sodelujeta. Kako sta sploh odkrila to zgodbo? Večina med nami verjetno niti ne ve, da ljudje še vedno živijo v teh centrih. 

Mislim, da je leta 2017 eden od naju v nekem bosanskem časopisu prebral, da naj bi čez nekaj let vdove iz Srebrenice, ki živijo v begunskih naseljih, selili v Tuzlo. Mislila sva si, kako to, še vedno so tam? Je to možno? Navezala sva stik z dr. Brankico in njene sodelavke so naju peljale v več naselij. Na začetku sva si predstavljala, da je le eno, potem sva jih odkrivala vse več in več. V teh letih so jih nekaj tudi že zaprli. Jošt je fotografiral, jaz sem delala intervjuje. Ker sva se tolikokrat vrnila, sem tudi sama imela čas za fotografiranje. 

K tem načinom sodelovanja bi se še vrnila, ampak za trenutek ostaniva še pri tej misli – še vedno? Zdi se, da je naše spominjanje usmerjeno predvsem v en sam dogodek, kar pa se dogaja pozneje, je nekako ne-dogodek. 

Ko berem o vedno novih vojnah, se vsakič vprašam, kaj bo potem, ko se bodo končale. A potem bo pa kar vse v redu in lepo? Med vojno z upanjem pričakuješ čas, ko bo razglašeno premirje, verjameš, da bo potem bolje. In tako kot sem razumela svoje starše, je po koncu druge svetovne vojne pri nas res bilo bolje. Gradili so novo državo, ustvarjali so novo družbo. Ko pa se danes konča vojna, poglejmo samo Afganistan, ali pa če ostanemo pri Bosni in Hercegovini, razmere res ne govorijo v prid boljši prihodnosti. Pri prijateljih, ki sem jih spoznala v obleganem Sarajevu, sem zelo hitro zaznala zagrenjenost. Čakali in čakali so na konec vojne, začetno veselje, olajšanje se je hitro spremenilo v popolno razočaranje. 

Brala sem, da se v Srebrenico težko vračajo tudi zato, ker so nekateri vojni zločinci že osvobojeni in se tam prosto sprehajajo. Torej so lahko stare zamere in stari zločini razlog, da se ne morejo vrniti in nadaljevati življenja? 

Gotovo to velja za ženske, ki živijo v begunskih centrih v okolici Tuzle, torej v Federaciji. Njihovi domovi so zdaj v Republiki Srbski, kjer sovraštvo ostaja. Zelo redke, pravzaprav sem srečala le en zakonski par, se v Srebrenici počutijo sprejeto, večina med njimi se še po toliko letih boji nujnih obiskov Srebrenice, ko morajo recimo urediti osebne dokumente ali kaj podobnega. Hanija, ki še vedno živi v begunskem naselju, pravi, da se v hiši v Srebrenici, ki jo je obnovila njena mama, ne upa niti prespati. Že čez dan jo zajameta panika in strah. Na ulici si ne upa govoriti, ker je prepričana, da bi takoj prepoznali, da ni njihova. In ko na svoji hiši zagledaš napis Nož, žica, Srebrenica, lahko samo pobegneš, še doda.

Kako pa pri nas sprejemamo in doživljamo begunce? Spremljala si tudi tiste, ki so potovali bo balkanski poti in se jih na moč otepamo. Odnos do Ukrajincev pa je bil vsaj v prvem hipu drugačen. Kako komentiraš razliko v odzivu? 

Spomladi smo se hvalili, da smo pred tridesetimi leti lepo sprejeli begunce iz Bosne in Hercegovine. Začudila sem se – je bilo res tako? Moj spomin je zelo drugačen. Seveda sem takoj podvomila o svojem spominu, očitno je spet moj cinizem planil na dan, sem si mislila. Potem pa sem si ogledala razstavo Ta vojna ni naša fotografov Diega A. Gomeza, Boruta Krajnca, Barbare Čeferin in Jožeta Suhadolnika, ki so pred tridesetimi leti za tednik Mladina dokumentirali zgodbe beguncev v begunskih centrih. Ne, nismo jih lepo sprejeli, govorijo njihove fotografije in besede. Grdo smo jih sprejeli. Pa smo bili včasih del iste države, naša koža je iste barve. V Sloveniji ne maramo beguncev ne glede na to, od kod prihajajo. Zato me je odziv na begunce iz Ukrajine presenetil. Pa ne le pri nas, v večini držav, še celo v ZDA. Velik del letošnjega poletja sem preživela v Casi de Luz, hiši zavetja v Tijuani, ki je odprta za LGBTIQ+ skupnosti, za matere, ki potujejo same z otroki, skratka za vse tiste, ki jih Amnesty International uvršča med najbolj ranljive in ogrožene migrante. Ko se je začela vojna v Ukrajini, so lahko »domači migranti«, torej ljudje iz Srednje Amerike, karibskih držav, celo Mehičani, ki se trudijo mesece, leta, da bi legalno prešli mejo, samo gledali in se čudili, kako na široko je bila odprta meja za Ukrajince. 

Kako so se vdove iz Srebrenice odzvale na to, da je prišel nekdo, ki želi posredovati njihovo zgodbo? 

Včasih se sprašujem, ali si sploh zares predstavljajo, da bodo naši pogovori in fotografije objavljeni. Tolikokrat se srečamo, da pozabijo na mojo vlogo, čeprav vedno, ko imam snemalnik na mizi, povem, da snemam. Včasih se zgodi, da me celo same opozorijo, naj si določene stvari zapišem. Mlajši so ponavadi bolj zadržani, težje je prebiti zid. Izkušnje jih učijo, da se zaradi novinarjev nič ne bo spremenilo na bolje. Ženske, ki so doživele najhujše grozote na tem svetu, pa govorijo in govorijo … Mislim, da jim sama objava niti ni tako zelo pomembna, presenečene so, da nekoga sploh še zanima, kaj se jim dogaja. Ponavadi začnejo s pripovedovanjem o vsem, kar so doživele med vojno, potem pa nadaljujejo o odnosih v družini pred vojno, prvih povojnih letih, ko so se same brez zdravniške pomoči borile s posttravmatskim sindromom, svojim in svojih bližnjih. Pravzaprav marsičesa nočeš slišati. 

Seveda se tu odpirajo resne dileme, kako pripovedovati o tako občutljivih situacijah. 

To so večne dileme. Nekaj let sva z Marušo, mojo sestro, pesnico in pisateljico, imeli to srečo, da sva lahko dokumentirali kulturni in socialni dialog med turškimi priseljenci v majhnem kraju Feldbach na Štajerskem z večinskim avstrijskim prebivalstvom. Veliko sva se družili z migrantskimi družinami v Avstriji, Turčiji, predvsem v osrednji in jugovzhodni Anatoliji sva večkrat prespali pri njihovih sorodnikih. Izjemno močan patriarhat naju je čisto sesul, avtoriteta, ki so jo imeli moški v družinah, pa pravzaprav tudi vloga starejših žensk, naju niti približno ni navduševala, pravzaprav je bila zastrašujoča. Znašli sva se v precepu, kako pisati v Avstriji o življenju na turškem podeželju. Odločili sva se, da bova nekatere stvari enostavno zamolčali. Avstrijci imajo že tako dovolj predsodkov do priseljencev, turške družine so odrinjene na rob družbe, in zdaj naj še midve izpostaviva potencialno problematične vidike? 

Kaj je v takem primeru lahko v pomoč pri odločitvi? Kaj je bilo vajino vodilo, da sta se odločili tako, kot sta se? 

Projekt je bil široko zastavljen, trajal je dve leti, poglavitni cilj je bila gradnja mostov med Avstrijci in turškimi priseljenci. Ali kaj pomaga, če napišeš, da sam ne bi želel živeti v tisti družbi in da naenkrat ceniš ureditev družbe, v kateri živiš? 

Vzrok priseljevanja je bil največkrat ekonomski, velikokrat pa tudi političen, saj je bila večina med njimi Kurdov. Presenetilo naju je, da so kljub dolgoletnemu življenju v Avstriji (in le redkim počitnicam v domovini) obdržali tradicionalen način življenja, na katerega so moški ponosni, pri ženskah pa sva dobili občutek, da ga zagovarjajo le v javnosti. Tako so nama vsi moški zatrdili, da se bodo prej ali slej vrnili nazaj, ženske pa so bile sicer v imenu otrok odločene ostati v Avstriji. In midve sva si lahko samo želeli, da se ne bodo nikoli vrnile v objem svojih tašč.

Sama zelo verjameš v moč dokumentarne fotografije. Kako gledaš na kritike, češ da se situacijo z lahkoto reprezentira napak ali nezadostno, da avtor izkorišča bedo drugih za lastno kariero ali pa da brez težav postane konvencija – Victor Burgin je glede tega denimo kritično pripomnil, da so študente učili fotografirati revne podobno, kot se na primer uči slikanja akta. 

Predvsem takrat, ko se od njih poslovim in grem, bom malce patetična, v svoj varni dom, oni, one pa ostajajo zapuščeni s svojimi duševnimi in materialnimi stiskami, se sprašujem, kaj se pravzaprav grem. Vem, tu se pridružujem mlajšim skeptičnim prebivalcem begunskih naselij, da s pisanjem in  fotografijami ne bom nič spremenila. Ampak pisanje, fotografiranje je edino, kar mi gre od rok. Jih izkoriščam? Upam, da ne. V bistvu stojim za svojim delom, prepričana sem, da moramo o zamolčanih, pregnanih, zatiranih govoriti. 

Pomembno se mi zdi, da so zgodbe o njih objavljene, že zato, ker so se mi odprle in me sprejele. Ko dokumentiram, imam vedno v mislih objave v tiskanih medijih. Če se mi zgodi razstava, sem zadovoljna, seveda, ampak to je pri meni na drugem mestu.

Tudi to sem se spraševala – so te dileme kaj drugačne ali morda manjše, če gre za objavo v časopisu, in ne za razstavo v galeriji, ki tradicionalno predpostavlja neki estetski užitek obiskovalca, prinaša prestižno vrednost. 

Razstave imajo svoj čar, ker imaš več svobode. Pri objavah v časopisih moraš misliti na strategijo uredništva, urednik, urednica ima pomembno vlogo, ki ni vedno negativna, a vendar lahko precej spremeni besedilo, ga krajša, se spomni naslov, izpostavi poudarke … Oblikovalec izbere fotografije, posega vanje, in kot avtorica si upam upirati samo do neke mere, saj sem lahko zadovoljna, da sploh še želijo v tem norem času objavljati neaktualne teme o vojni, če govorim o Srebrenici, ki se je zgodila toliko let nazaj. Pri razstavah je drugače. Ko sem lani razstavljala v tržaškem gledališču Miela zgodbe vdov iz Srebrenice, sta mi tako gledališče kot producent razstave Slovenski klub, ki je tudi izdal publikacijo Čakamo zaman/Aspettiamo invano, pustila popolnoma odprte roke. Besedila, večinoma so bile besede mojih junakinj, so bila pomemben del postavitve. Z njimi sem želela še bolj poudariti, da gre za njihovo zgodbo, moje fotografije so zgolj kulisa. 

Res pa je, da se število ljudi, ki si ogleda razstavo, ne more primerjati s številom bralcev. 

Je lahko del odgovora na te pomisleke tudi osebna odgovornost fotografa oziroma novinarja? Nekje si rekla, da moraš zelo dobro vedeti, zakaj nadleguješ vdove iz Srebrenice, preden jih nadleguješ. Po drugi strani pa so zadovoljne, ker lahko pripovedujejo svojo zgodbo. 

Ljudje, o katerih pišem in jih fotografiram, so največkrat zelo, zelo ranjeni, in zdaj naj jih še jaz nadlegujem z vprašanji, je ponavadi moja prva misel. Vendar se po začetni zadregi dialog največkrat spremeni v monolog, pa čeprav je snemalnik na mizi. Komu naj pripovedujejo svojo zgodbo? Družijo se le z ljudmi, ki so šli skozi enako kalvarijo. Zakaj bi jih poslušali … V Tijuani so imeli sogovorniki zame tako nadrealna življenja, da me je bilo ves čas strah, da se bom zlomila in da bodo to začutili. Pogovarjala sem se s fantom, ki so ga pri sedmih letih zasužnjili in prodajali kot seksualnega delavca, s pobeglim vojakom, ki so ga rekrutirali pri desetih letih … In ko mi je prijatelj, ki vodi Casa de Luz, dejal, da so bili sogovorniki in tudi sogovornice zadovoljni z našimi pogovori, sem bila presrečna. Ne verjamem, da jih je zanimala objava v neki zanje marginalni državi, kot je Slovenija, za katero sploh še niso slišali. 

Med očitki dokumentarni fotografiji pa je tudi ta, da lahko že marginalizirane posameznike še bolj odtuji, jih postavi v vlogo drugega. Glede na to, da si delovala marsikje po svetu, tudi v Afriki, se sprašujem, ali je kaj drugače, kadar delaš dlje od doma v primerjavi z zgodbami iz nekdanje skupne države? 

Mislim, da ni nič drugače. Seveda so ti ljudje daleč. Z ženskami iz begunskih centrov se družimo in smo si v teh trenutkih blizu, ampak vedno je v zraku, da boš po določenem času sedel v avto in se vrnil domov. To boli. Kakorkoli obrneš, ostaneš oddaljen. Tisti hip si blizu, ampak v resnici nisi. Živimo v različnih svetovih, pa čeprav sem z avtom lahko v nekaj urah pri njih.

Kako dojemaš portrete? Ko torej ljudi ne spremljaš pri tem, kar počnejo, ampak jih prosiš, naj pozirajo za portret. Nekaj si jih vključila tudi v publikacijo Čakamo zaman. So portreti priložnost, da ima portretiranec malce večji vpliv na to, kako se bo predstavil? 

Ko nekoga fotografiram, se mi zdi pomembno, da vzpostaviva stik. Seveda je fino loviti spontane trenutke, ampak pri portretu želim, da fotografija odraža najin odnos. To lahko razbereš iz pogleda, drže, pravzaprav že samo dejstvo, da ti nekdo pozira, govori o zaupanju. Fotografirani ima tako več možnosti, da vpliva na svojo podobo. V Casa de Luz sem želela ujeti v objektiv trans žensko s krasnimi nohti. Vprašala sem jo za dovoljenje, ali smem fotografirati njene nohte. Ni le pritrdila, temveč je dlani postavila pred obraz. Želela je, da je na fotografiji tudi njen obraz. To je bil zame lep trenutek, fotografija govori o tem, da tudi zanjo. 

Glede stika z ljudmi je zelo ganljivo, da je Hazira prav s tabo in Joštom Frankom prvič po vojni obiskala svojo rodno vas. 

To je bil njen predlog, sama si je ne upam vprašati. Pot je bila dolga, čeprav je trajala le dve ali tri ure. Hazira je šla prvič v Republiko Srbsko in se je bala, kaj bo, če bodo odkrili, da ni njihova, kot je rekla. Njen prihod v domačo vas je bil pretresljiv. Begala je z enega konca vasi na drugega in jokala. Tistim nekaj družinam, ki še vztrajajo v vasi, je zastavljala vprašanja, kam so izginili vaščani, kam so izginila drevesa … Pokazala nama je svojo družinsko hišo, ki so jo obnovili, ampak je zdaj zapuščena. Njeni starši, sestra in bratje so pristali v različnih kolektivnih centrih. Takoj ko se je vojna ustavila, so se sicer hoteli vrniti domov, a se je njihova pot končala tragično. Ko so se približevali ruševinam, ki so bile včasih njihov dom, je najmlajša sestra stekla proti hiši. Oče jo je hotel ustaviti, a še preden je odprl usta, so zaslišali, kako je razneslo mino. Ostala je brez nog. 

Kakšen pa je tvoj odnos do črno-bele fotografije? Za to knjigo si želela barvne fotografije spremeniti v črno-bele, pa te je prijatelj prepričal, češ, poglej, tista deklica se je prav zate lepo oblekla. Kaj po tvojem mnenju doda črno-bela fotografija in kaj barvna?

Dolga leta sem fotografirala samo z Nikonom FM2, imela samo 24 mm objektiv, in seveda vedno samo črno-beli film. Barvni film sem izbrala le, ko sem fotografirala s srednjeformatnim ali panoramskim fotoaparatom. Ko so že vsi imeli digitalne fotoaparate, me je začelo motiti, da so se zvečer, ko sem bila sama zaradi premalo svetlobe prisiljena pospraviti fotoaparat, drugi šele prebudili. Tako sem postopoma prešla na digitalca in tudi na barve. In zdaj se jih ne morem znebiti, čeprav se jih včasih pa vseeno. Pravzaprav se odločam po občutku. 

Mislim, da je odločitev za barvne fotografije v tem primeru dobra. Črno-belo fotografijo hitro povezujemo s preteklim časom, ima historično noto, pri barvnih se bolj zavemo, da se to dogaja še zdaj. 

In nostalgijo … Zdaj sem zadovoljna, da sem se pustila prepričati. 

Že prej sva omenili sodelovanje, kaj ti pomeni? Je razlika, če pišeš ali fotografiraš ali oboje? 

Tako za intervjuje kot za fotografiranje si rada vzamem veliko časa, za vsako zgodbo imam posnete ure in ure pogovorov, tudi fotografij je velikokrat na kupe. Tudi zato rada razvijam zgodbo z drugimi. Zares pa ni delitev dela tista, zaradi katere se odločam za skupno delo, ampak mi je neskončno dragoceno skupno raziskovanje, izmenjava mnenj, razpravljanje. Sodelovanje vnese različne poglede na projekt. Če pa že nanese, da se lotim zgodbe sama, če je le mogoče, ne združujem fotografiranja z intervjujem: vse ob svojem času.

Zanimivo je primerjati, kako drugače sta z Joštom obravnavala isti material. Njegov projekt Nicht fallen je v primerjavi s tvojo publikacijo Čakamo zaman precej bolj umetniški, galerijski. 

Zelo veliko mi pomeni beseda, mogoče še več kot fotografija. Zato sem bila vesela, da smo razstavo pripravili v gledališču, kjer so obiskovalci predstav imeli dovolj časa, da so med odmori prebirali besedila. V galeriji verjetno ne bi mogla vključiti toliko teksta. 

Prednost pri sodelovanju z Joštom je bila to, da imava različna pristopa; na terenu sva delala skupaj, nisva hodila vsak po svoji poti. In tudi potem sva vzpostavila medsebojno zaupanje – jaz mu do konca nisem pokazala besedila, on meni ne fotografij. Vsak je moral biti zadovoljen s svojim delom, potem pa sva skupaj oddala. V bistvu sem šele takrat prvič videla njegove fotografije.

Slika pove več kot tisoč besed, pravimo, pa vendar so prav besede tiste, ki močno določajo naše razumevanje fotografije. Kako razmišljaš o odnosu med fotografijo in besedilom, glede na to, da tudi sama pišeš?

Ko sem bila v Cankarjevem domu v Ljubljani dogovorjena za razstavo in sem že izbrala fotografije, nisem bila zadovoljna. Nekaj je manjkalo. Kontekst, ki sem ga imela v glavi, je bil v samih fotografijah preprosto premalo izrazit. In potem sem Maruši dala v roke fotografije, ki so nastajale leta, in Maruša je v eni noči za vsako napisala pesem. In zaradi njene poezije, čustvene in hkrati politične, je fotografska razstava zaživela, je delovala, tako ko sem si želela. Fotografije so dobile smisel. Njene pesmi lahko stojijo same, moje fotografije pa ne, vedno jih dojemam skupaj s pesmimi. Besede so zame zelo dragocene. 

Umetniških projektov, posvečenih Srebrenici, ni malo. Vseeno pa se mi zdi, da je manj takšnih, ki se, tako kot tvoj, ukvarjajo s trenutnimi posledicami. Vprašanje verjetno ostaja podobno – lahko umetnost pomaga ne le pri spominjanju, temveč tudi pri celjenju ran?

Fraza spominjati se moramo zato, da se ne bo ponovilo, mi ni blizu. Vojne so ves čas tu. Zanima me to, kar vojna pusti za seboj. Strinjam se z vami, celjenje ran je pomembno. Njihovih, naših … Mogoče še dodam: ko sem se opravičila Halidi, da je zaradi mene podoživljala smrt svoje sestre, ki je v obupu zaradi nasilja srbskih vojakov z dojenčkom v naročju in drugim otrokom, privezanim na hrbtu, skočila v deročo reko, mi je dejala: »O njih moramo govoriti, da jih ne pozabimo.« 

Za konec pa me zanima le še, ali smo danes že preveč cinični? Kako naj se kljub cinizmu borimo naprej? 

Zase priznam, da sem zelo cinična. Smo preveč cinični? Mislim, da ne. Kako pa naj bi gledali na vrednote, ki danes prevladujejo v svetu! Najbrž pa nas cinizem vseeno ne opravičuje, da se ne bi borili vsak po svojih močeh in sposobnosti za svet brez vojn, kot pravi dr. Brankica in se pri tem prav nič ne sramuje svoje naivnosti. Boriti se moramo naprej zato, ker imamo to možnost.

Projekt Možne resničnosti je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v okviru razpisa Redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2022.